ponedeljek, 06. april 2015

Obredi svetih zakramentov - zakrament svetega krsta



V sv. zakramentih nam Jezus deli milosti, ki jih je zaslužil s svojo smrtjo na križu. Zakrament je vidno znamenje nevidne milosti. Cerkev je vidnim znamenjem posameznih zakramentom dodala še mnoge obrede, ki opominjajo k dobri in skrbni pripravi za prejem sv. zakramentov, pojasnjujejo učinek milosti in vzbujajo pobožnost. Vidno znamenje in vsi obredi, s katerimi se po predpisu sv. Cerkve deli zakrament, se skupno imenujejo obredi sv. zakramentov.


Vsak človek lahko krščuje v sili. Kdor to dela, mora imeti namen, da hoče res krstiti, obliti človeka s pravo vodo, med oblivanjem pa izreči besede: »Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«.

Kadar pa ni sile, smejo krščevati le škofje in župniki, z njihovim dovoljenjem pa tudi drugi mašniki in diakoni. Takšen krst se imenuje slovesni krst.

Pred krščevanjem.
a) duhovnik sprejme krščenca, katerega prineso botri, pred cerkvenimi vrati oblečen v roket in vijolično štolo ter mu da ime svetnika, ki bo njegov zavetnik v nebesih. Potem duhovnik vpraša: »I. (ime), kaj želiš od božje Cerkve?« Ta odgovori, če ni odrasel namesto njega odgovarjajo botri: »Vero.« Nato duhovnik zopet vpraša: »Kaj ti da vera?« Na to vprašanje prejme odgovor: »Večno življenje.« Zatem duhovnik reče: »Če torej želiš iti v življenje, izpolnjuj zapovedi. Ljubi Gospoda, svojega Boga iz vsega svojega srca, iz vse svoje duše in iz vse svoje misli in svojega bližnjega kakor sam sebe.« Potem ga duhovnik pokriža na čelu in na prsih, da bi sv. vero očitno spoznal in po njej živel. Zatem mu da v usta malo soli, ki ponazarja modrost. Sol naredi jedi okusne in jih varuje pred razkrojem; tako naj bo krščencu sv. vera in življenje po njej prijetno ter naj ga varuje gnilobe graha. Nazadnje zaroti hudobnega duha in mu ukaže zapustiti krščenca, nad katerim je imel oblast zaradi izvirnega greha. Na krščenca položi roko v znamenje, da bo sedaj v božjem varstvu, ker bo po krstu postal ud Jezusovega kraljestva. 

b) Mašnik na krščenca položi konec štole in ga pelje v cerkev z besedami: »Pojdi v cerkev božjo, da boš s Kristusom deležen večnega življenja.« Preden pride do krstnega kamna, moli z botri apostolsko veroizpoved in očenaš, potem pa se s slino dotakne ušes in nosnic z besedami »Efeta«, t. j. »Odpri se«. Ta obred posnema vidno znamenje, s katerim je Jezus ozdravil gluhonemega; kar pomeni, da naj krščenec rad posluša božjo besedo.

c) Kot zadnja priprava na sv. krst je krstna obljuba. Botri se v imenu krščenca na mašnikovo vprašanje odpovedo hudemu duhu. Duhovnik namreč vpraša: »I., ali se odpoveš hudiču?« Odg.: »Se odpovem.« Duh.: »In vsem njegovim delom?« Odg.: »Se odpovem.« Duh.; »I., ali veruješ v Boga, Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje?« Odg.: »Verujem.« Duh.: »Veruješ v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega, ki je bil rojen in je trpel?« Odg.: »Verujem.« Duh.: »Veruješ v Svetega Duha, sveto katoliško Cerkev, občestvo svetnikov, odpuščanje grehov, vstajenje mesa in večno življenje?« Odg.: »Verujem.« To se imenuje krstna obljuba.

Pri krščevanju
Pri krščevanju mašnik vpraša: »I., ali hočeš biti krščen?« Botri v njegovem imenu odgovorijo: »Hočem«. Nato mašnik trikrat v podobi križa vlije vode na glavo in govori: »I., jaz te krstim v imenu Očeta + in Sina + in Svetega + Duha.«

Po krščevanju.
Duhovnik krščenca mazili na temenu s sv. krizmo. To ponazarja, da je krščenec postal ud Jezusovega duhovnega telesa in deležen duhovniške in kraljevske časti, ker se bo lahko udeleževal daritve sv. maše in bo imel možnost nekoč z Jezusom kraljevati v nebeškem kraljestvu. Potem položi mašnik nanj belo oblačilo in ga opomni, naj to oblačilo, ki ponazarja prijetno božjo milost, prinese k sodbi neomadeževano. Nazadnje duhovnik krščencu (ali botrom) v roke poda prižgano svečo. To je simbol žive vere, daje pa se v opomin, naj krščenec kaže živo vero v svojem življenju z izpolnjevanjem božjih zapovedi, da ga Kristus sprejme v družbo svetnikov.

Povzeto po: Stroj, Alojzij, Liturgika Nauk o bogočastnih obredih sv. katoliške Cerkve; 1922, Ljubljana, Jugoslovanska knjigarna,  str. 50-52.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...