četrtek, 09. april 2015

Boj proti družini in človeku



Andrej Vončina

Gospodova zmaga nad smrtjo in zlom predstavlja upanje in vero tudi tisti najstarejši instituciji, ki je družina v tradicionalnem smislu. Ta je, kot lahko ugotavljamo zadnje čase, posebej združena s Kristusom na križevem potu. Uporabili bomo izraz “tradicionalna družina”, ker je očitno bolj jasen od izraza “naravna družina”, čeprav za nas oba predstavljata zakonsko skupnost moškega in ženske, ki je odprta za roditev otrok (otrok namreč lahko tudi ni, je pa pomembno, da si zakonski par moškega in ženske otroke želi – to je za cerkveno poroko celo ključnega pomena, saj je sicer zakon neveljaven). V naših zapisih smo že ugotavljali, kako so žeblje v krsto tradicionalne družine v naši družbi začeli zabijati že pred desetletji z uzakonjenjem ločitve in splava, krivični zakoni pa se le še nadaljujejo oz. se celo stopnjujejo. Tu je že ločitev po skrajšanem postopku, potem pa že uzakonjena izenačitev nezakonskih partnerskih skupnosti z zakonsko, kjer seveda že zdavnaj ni več pomembno, če gre za skupnost dveh osebkov različnega spola ali ne, sedaj so na vrsti “gejevske poroke” in iz tega izhajajoča možnost posvojitve otrok. Če bi zadeve razširili, bi seveda prišli do atentata na človeško osebo nasploh, glede na to, da se poleg splava želi uvesti tudi evtanazijo – starejših, odraslih in tudi otrok. Na koncu pa je tu še atentat na svobodo, saj se nikakor noče dovoliti svobode vzgoje in izražanja. Vse to so za Cerkev neodtujljiva počela, še prej kot načela in pravice, namreč spoštovanje življenja od (naravnega) spočetja do naravne smrti, spoštovanje tradicionalne družine in spoštovanje svobode vzgoje ter izražanja, vendar tu konec koncev ne gre le za cerkvene zadeve, temveč za obče človeške in naravne stvari, zato tudi ta boj proti tistemu, kar je sv. Janez Pavel II. imenoval “kultura smrti”, zadeva širši krog ljudi, ne le katoličane. Boj proti krivičnim zakonom je boj za človeka, za zdravo pamet in za naravni zakon, za tisto, kar je vsem skupno.

Filozofsko-ideološki boj
V tej smeri bi bilo seveda zelo zaželeno, da bi razprava potekala na podlagi znanstvenih argumentov, a seveda temu ni tako. Kakor, po zgodovinarju in filozofu Robertu de Matteiju, velja za evolucionizem, podobno velja tudi pri razpravah o življenju, družini in svobodi prepletenost med znanstveno teorijo in filozofsko teorijo, saj znanstvena hipoteza temelji na filozofski, sicer ne bi preživela, prav tako pa se filozofsko-ideološka teorija naslanja na znanstveno teorijo, ki je v teh primerih seveda domnevno znanstvena. Drugače ne more biti, saj je nekako vendarle treba ovreči do sedaj veljavna načela, to pa je treba narediti tako, da se vsaj zdi znanstveno, čeprav potem v resnici to ne velja. Če denimo pogledamo zagovornike splava, potem njihova znanstvena teorija temelji na aristotelski filozofiji – samo tam se namreč najde potrditev, da zarodek postane zares človeška oseba šele tri mesece po spočetju. Tega se, razumljivo, držijo tudi muslimani, ne pa katoliška Cerkev, ki v tej smeri deluje precej bolj znanstveno, ko upošteva genski zapis in vse podobne reči, ki podpirajo tezo o tem, da je nekdo človeška oseba vse od spočetja. To dajem za primer, ker smo prej dejali, da se zadeve prepletajo, ko se razpravlja o družini. Ni čudno, saj je filozofsko-ideološka podlaga ista. Zagovorniki za nas krivičnih zakonov se potemtakem naslanjajo na povsem drugačno ideološko-filozofsko podlago od nas, zato jih sklicevanja na “naravni zakon”, “zdravo pamet” in “splošni čut” (common sense) ne ganejo preveč. Oni se naslanjajo na relativizem, historicizem, nominalizem, personalizem, marksizem in tako naprej – potrebovali bi veliko prostora, da bi vse razčlenili, ustavili se bomo na kratko pri omenjenih ideološko-filozofskih tokovih, četudi se bomo morda nekje ponavljali. Podrobneje lahko o tem beremo pri Luigiju Negriju, Fabriceu Hadjadju, Tonyju Anatrelli in še kje.

Relativizem in njegova diktatura
Relativizem pravi, da ne obstajajo absolutne resnice in resničnosti, vsakdo ima svoj pogled in svojo resnico. Pod pretvezo, da spodbuja največjo možno strpnost (toleranco) med nami, v resnici privede do obupa in manipulacije. Absolutne resnice in absolutnih resničnosti ni, zato tudi ni presežnih stvarnosti, ki naj bi splošno veljale – ni enega, resničnega in dobrega ter lepega. Vse je enakovredno, nič nima prave vrednosti. Vladata enakovrednost in enakost, ki ji s tujko pravimo egalitarizem. Ko razpravljamo o družini, imamo v tej smeri parolo: “Ljubezen je ljubezen!” (“Love is love!”), pa ni važno, med kom že ta ljubezen je. To pelje v zadnji meri v nihilizem, če je namreč vse enakovredno in nič nima prave vrednosti, potem je namreč tudi nič enako vredno kot nekaj oz. nekaj vredno toliko kot nič. Nima tako smisla govoriti o nekih splošnih, univerzalnih zakonih, ker v tej smeri ni ničesar, kar bi veljalo za vse ljudi. Zanimivo pa je, da potem pride in, kot opažamo, je tudi prišlo do “diktature relativizma”, o čemer je veliko govoril papež Benedikt XVI., a ga nismo slišali, ali ga nismo hoteli slišati, pa tudi sedanji sveti oče Frančišek pogosto omenja zadevo, čeprav morda z drugimi besedami. Če namreč nobena univerzalna resnica ne more več služiti vsem ljudem, potem si manjšina, ki je ekonomsko, politično, medijsko in še kako močna, podvrže ostale, večino torej. Taktika je v moči, preslepitvi in zapeljevanju. 

Historicizem – kar je bilo, je bilo
Še nedolgo nazaj je papež Frančišek govoril o spominu in zgodovini, o čemer je veliko govoril tudi sv. Janez Pavel II. To so namreč zdravila proti historicizmu, ki sicer pravi, da ima močan čut za čas, v katerem živimo, za sedanjost, potemtakem tudi za aktualne težave, vendar pa nas v resnici vodi k izgubi zgodovine in spomina. Neke ideje, vrednote, nauki, resnice so stvar določenega prostora in časa – ko se ta prostor in čas izgubita, se izgubijo tudi ideje, vrednote in nauki. Ne veljajo več in tudi ne morejo veljati, saj je sedanji čas edini, ki lahko ponudi kriterije za presojo sedanjosti, aktualnega dogajanja in težav. Kar je novejše, je tudi resničnejše. Sklicevanje na svetopisemske resnice je zato brezpredmetno. Lahko vidimo, kako se lepo posmehujejo vsem tistim, ki kot argumente ponujajo svetopisemske citate. Sveto pismo je staro toliko tisoč let, da sedaj njegovi nauki več ne veljajo. Veljali so za starozavezno ljudstvo, a še tam vidimo, če ga prebiramo, da je prej veljalo tako, potem pa drugače - danes so drugi časi. Podobno velja za nauk Jezusa Kristusa, saj je deloval in učil pred dva tisoč leti – njegov nauk danes lahko velja, a le, če ga prilagodimo sedanjosti. Zanimivo, kako se tu zgodi absolutizacija človeškega časa, že sama znanost pa nam po drugi strani kaže, kako ta naš čas absoluten ne more biti, glede na to, da beži našim okvirom in ga popolnoma izmeriti ne moremo. Če v smeri historicizma gledamo na nauk Cerkve, potem drži, da se je pretežno oblikoval v starem in srednjem veku, Cerkev je srednjeveški okostnjak, zato njeni nauki danes več ne veljajo. Zakaj bi se zato sploh mudili v preteklosti, zakaj bi sploh ohranjali spomin? To je nesmiselno početje, saj je prej bilo še vse nerazvito in zastarelo. Na to se potemtakem naslanja tudi evolucionizem, tudi, kar zadeva nauk.

Nominalizem
Tudi ta filozofija nudi podlago sedanjemu zavračanju splošnega naravnega zakona kot podlage, saj, kot je bilo rečeno e na tem blogu: “Človeška narava kot bistvo vsakega človeka sploh ne obstaja. Človek je pravzaprav nepopisan list, ki se lahko poljubno razvija, sprejema različne identitete ter vstopa v poljubne zveze”. Za primer je navedeno socialno omrežje Facebook, po čigar štetju “obstaja že več kot 60 »genders«, ki so sami po sebi vsi enako vredni in enako sprejemljivi”. Sledi potem vprašanje: “Kaj je ljudem potemtakem sploh skupno? Ista biološko-kemična sestava? Evidentno je, da glede tega dva posameznika nista enaka”. In že smo pri omenjenem nominalizmu: “Kako lahko govorimo znotraj določenih kategorij, če slednjih vendar ni oz. jih ne moremo spoznati? Kako lahko torej vsak človek zase zahteva točno določene »človekove pravice«, če človeka pravzaprav sploh ni?”. Imamo le imena oz. poimenovanja, ne pa jasnih resničnosti, skupnih temeljev. To nas pripelje nazaj k relativizmu, ta pa, kot smo dejali, k nihilizmu.

Prednost narave ali človeške osebe?
Vesel sem, da smo v Cerkvi povečini enotni v zagovarjanju temeljnega naravnega zakona kot podlage vseh ljudi, vendar se ravno pri nas velikokrat zgodi, da pred naravo postavljamo človeško osebo in ne obratno. Tu je tako še ena filozofsko-ideološka smer, ki je dobila veliko prostora zlasti v zadnjih petdesetih letih, imenuje pa se personalizem. Roberto de Mattei pravi, da je prišlo v tem oziru do tega, da se je na glavo postavilo tradicionalno filozofsko-antropološko tezo, po kateri je narava pred osebo. Tradicionalna teza je bila: “Vsak človek je takšen, ker ima človeško naravo. Imeti človeško naravo je nekaj, kar na neki način pred “biti neka oseba” – mi smo človeške osebe, ker imamo človeško naravo in ne obratno”. Seveda bo kdo rekel, da je to samo filozofsko vprašanje, a ni tako: “Če jaz trdim, da je narava pred osebo, potem trdim, da prednjači neki naravni, objektivni red vrednot, katerim se mora oseba podvreči. Človeška oseba mora torej priznati, da obstaja neki naravni red, naravni zakon, racionalni red, čemur mora podrediti svoja dejanja. Če kot prvo pa jaz postavim sebo, namesto narave, potem postane oseba merilo, zadnje merilo presoje resničnosti”. Upam, da vidimo, zakaj je tu težava, saj potem lahko trdimo, da je določeno obnašanje osebe, v zadnji meri, tudi naravno. Marsikdaj se tudi temu podreja znanstvene raziskave in dokaze, čemur smo priče. “Morala tako ne več temelji na naravnem zakonu, na objektivnem redu, temveč na človeški osebi. Temeljiti na osebi pa na koncu pomeni temeljiti na posameznikovi vesti, ali celo na tistemu, kar so posameznikove želje, nagibi, vzgibi, potrebe, posameznikovi subjektivni in osebni izbiri… Objektivno moralo tako zamenja personalistična, ki je čustvena, spremenljiva, razvijajoča se, prav zato, ker ne temelji na naravi, temveč na osebi”. Primer tega je lahko tisti muslimanski hišnik frančiškanskih patrov v Jeruzalemu, ki ga omenja Messori. Slednjemu so lahko patri popolnoma zaupali, je pa iskren muslimanski vernik. Nekega petka je prišel mrkega obraza k samostanu Božjega groba. Predstojnik ga je vprašal, kaj mu je. Odgovoril je: “Danes nam je naš pridigar dejal, da bo kmalu prišel čas, ko bomo obračunali z vsemi judi in kristjani tukaj. Pater, vi veste, da vas imam neskončno rad. Zato se ne bojte – poskrbel bom, da ne bo za vas boleče”. Komentar je odveč, se mi zdi.

Levičarska ideologija
Novi zakon o družini je predlagala levičarska stranka, podprla pa jo je parlamentarna levica. Če vzamemo zelo široko, potem je proti družini celotna levičarska opcija, saj moremo sem postaviti tudi socialiste in liberalce. Kot primer lahko vzamemo recimo ZDA ali Združeno kraljestvo. Da temeljijo zadeve tudi na marksizmu, najbrž ni težko ugotoviti. Pa poglejmo marksistična načela v povezavi z družino. Najprej imamo tu načelo “divide et impera”, ko se znotraj sovražnikovih vrst seje razdor, po razdiralni ali dialektični mentaliteti. Tudi medčloveški odnosi in družba temeljijo na razdorih, nasprotjih, namesto na skupnosti, graditvi in sodelovanju – imamo nasprotje med učenci in učitelji, med starši in otroki, med moškimi in ženskami… Danes imamo umetno ustvarjeno nasprotje med hetero in homoseksualnimi ljudmi. Marksizem želi razdreti medčloveške vezi, da bi posameznik našel zatočišče v stranki ali sindikatu – družina je (kot je dejal že Aristotel) temeljna celica družbe, zato pa ovira. Če nadaljujemo, potem zagovarja marksizem radikalno enakost, zato ni nobenega višjega reda, avtoritete, resnice, hierarhije. V družini to ne velja. V resnici starši ne zganjajo nobenega despotizma, čeprav imajo avtoriteto, radikalna enakost po družinah pa dokazuje, da je za družbo negativna in škodljiva. Kot vse revolucionarne filozofije, nadalje marksizem zavrača meje – v družini vladajo meje in odvisnost otrok od staršev. V tej smeri ne spadajo več sem niti starejši, ker starejši človek v družini namreč predstavlja varovalko, tistega, ki opozarja, v zadnji meri pa tudi tistega, ki kaže na končnost človeka. Družba, ki želi perfektne ljudi, mora ta opozorila odstraniti. Poleg tega preidemo tu še k historicizmu, saj starejši predstavlja zgodovino, spomin, izročilo. Zato pravi Tony Anatrella, da so levičarji odprtih rok prevzeli “gender teorijo”, da so, simbolično, rdečo zastavo zamenjali z mavrično.

4 komentarji:

  1. Strinjam se, da so homoseksualne poroke projekt levice, samo ne pozabiti, da SDS podpira pravico do splava, o čemer naši katoliški duhovniki oportunistično molčijo.

    OdgovoriIzbriši
  2. Mislim, da je na začetku jasno napisano - kdor ne zagovarja enega samega od naštetih načel, se ga ne voli. Omenjena stranka pa tako ali tako ni izjasnjena, še manj enotna glede gender ideologije.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. G. Andrej, koga se pa naj potem voli!? V Sloveniji ni nobene stranke, ki bi v polnosti zagovarjala krščanska načela. To tej Vaši teoriji potem takem ne moremo nikoga voliti...

      Izbriši
    2. V Sloveniji ni katoliške stranke. Iz tega razloga se lahko voli le manjše zlo. Na katerem polu se to manjše zlo nahaja, pa ni potrebno posebej razlagati. :)

      Izbriši

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...