ponedeljek, 09. marec 2015

Reši svojo dušo! (6) - O peklu



Pomisli, da je pekel grozna ječa, polna ognja. V ta ogenj se pogreznejo pogubljenci in brezno ognja je nad njimi, pod njimi in okrog njih. Ogenj v očeh, ogenj v ustih, ogenj povsod. Vsako čutilo čuti in trpi svojo posebno kazen. Oči jim obdajata dim in tema. Skozi dim in temo pa morajo gledati prestrašene obraze drugih pogubljencev in zavrženih duhov. V ušesa jim noč in dan bije vik in krik, jok, stok in kletev. Vohati morajo strašen smrad neštetih trupel. Njihov jezik mora trpeti silno pekočo žejo, brez upanja, da bo kdaj kanila nanj kapljica vode. Trpinči jih volčja lakota in ni upanja, da bi kdaj dobili košček kruha. Zato ti nesrečni jetniki, žgani od jeze, žgani od ognja, mučeni od vseh muk, jokajo, tulijo, obupujejo, a nikogar ni in ga ne bo, ki bi jim vse to vsaj za malo olajšal ali jih vsaj malo potolažil.

O, pekel, pekel, kar nekateri nočejo verjeti, da si, dokler se ne pogreznejo vate! In kaj praviš ti, ki to bereš? Če bi moral zdaj, to uro, umreti, kam bi šel? Žarečega ognja ne zmoreš trpeti zdaj na dlani, na tem svetu; in tam, meniš, ti bo lahko, ko boš ves pogreznjen in potopljen v ognjeno jezero, žalosten in zapuščen od vseh in za večno?

Premisli, kako bodo trpele vse moči in zmožnosti tvoje duše, tvoj spomin, tvoj um, tvoja volja. Spomin ti bo večno grizla pekoča vest. Ta bo tisti črv, ki bo pogubljene vekomaj grizel ter jih spominjal, da so se prostovoljno pogubili, ker so šli za kratkotrajnimi nasladami, v katerih je tičal strup.

O, Bog! Kaj poreče pogubljeni o tistih hipih naslade po sto, tisoč, po milijonih letih pekla? Ta črv bo pogubljenca spominjal tistega dragocenega časa, ki mu ga je bil Bog dal, da bi vse storjeno zlo popravil. Spominjal ga bo vseh lepih prilik, ki mu jih je bil dal, da bi se zveličal. Spominjal ga bo vseh dobrih zgledov, vseh dobrih sklepov, ki jih ni izvedel in izvršil.

Takrat bo spoznal, da ni več sredstva zoper večno propast. O, Bog, o, Bog, kako bo zaradi tega spomina pekel še dvakrat bolj pekel! In volja? Tej se bo vekomaj nasprotovalo. Nikoli ne bo dobila tistega, kar bo želela imeti, to je večne dobrote. Vekomaj bo imela tisto, česar ne bo želela, to je vse muke in kazni. Človekov um bo takrat spoznal tisto veliko dobrino, ki jo je izgubil. Izgubil je nebesa in Boga.

Grešnik, ki ti zdaj ni nič hudo, da izgubljaš nebesa in Boga, boš spoznal svojo slepoto takrat, ko boš videl izvoljene s slavo in častjo odhajati v nebeško kraljestvo. Tebe pa bo sodba kakor obstreljeno žival gnala proč od tiste presrečne domovine, za katero si bil ustvarjen, stran od prelepega božjega obličja, stran od družbe Marije, angelov in svetnikov. Takrat boš kot nor in iz uma kričal: »O, raj izvoljenih, o, neskončni  Bog, niste in ne boste nikoli več moji«.

Zato se zdaj zbudi, začni delati pokoro, spremeni svoje življenje. Nikar ne odlašaj do takrat, ko bo prepozno. Obrni se popolnoma k Bogu. Začni ga v resnici ljubiti! Prosi Jezusa in prosi Marijo, da se te usmilita!

Skleni, da želiš za kazni, ki jih zaslužiš v peklu, zdaj zadostiti s kakim samozatajevanjem,

Skleni, da želiš, kadar te bo zadelo kako trpljenje, zaničevanje ali nesreča sam pri sebi reči, da si si to zaslužil in bi že moral biti v peklu in da želiš vse pretrpeti s potrpežljivostjo.

Prirejeno po: Resnice za večnost, Celovec: Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1916; str. 28-31.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...