ponedeljek, 2. februar 2015

Klaus Gamber: Z zamenjavo »glavnega oltarja« z »mizo za obed« se je izgubil žrtvovanjski vidik svete maše



Zakaj naj bi veljalo, kot trdijo, da je žrtvovanjski vidik svete maše manj jasen, če je duhovnik obrnjen proti ljudstvu?

Strokovnjaki za zgodovino liturgije in sakralne umetnosti zelo dobro vedo, kako poveličevanje »oltarja, obrnjenega k ljudem«, ne pomeni sklicevanja na prakso Cerkve iz njenih začetkov. Zakaj večina sodobnih škofov in duhovnikov iz tega ne povleče neizogibnih posledic? Zakaj torej ne odstranijo »miz za kosilo«, ki so bile nekako soglasno postavljene po vsem svetu? Zelo verjetno zato, ker ta novi položaj oltarja veliko bolj ustreza sodobnemu, prikrojenemu pojmovanju maše in evharistije, ki se razlikuje od prvotnega razumevanja. Zelo jasno je, da bi se dandanes radi izognili temu, da bi »sveta miza« (kakor pravijo oltarju na Vzhodu) dajala vtis, da je žrtveni oltar. Brez dvoma se iz istega razloga skoraj povsod na oltar polaga šopek rož (samo enega), kakor na praznično mizo za obed po družinah, zraven pa se položi še dve ali tri sveče – skoraj vedno se jih postavi na levo stran, na drugo stran pa posodo z rožami. Pomanjkanje simetrije ni naključje, saj ne sme biti nobene središčne točke, na katero bi se bilo mogoče sklicevati, kot je to veljalo takrat, ko se je svečnike postavljalo na levo in desno stran križa, ki je stal na sredini. Današnja večinska praksa na žalost sporoča, da gre za mizo, namenjeno skupnemu »obedu«. 

Nihče se seveda ne postavi za žrtveni oltar, temveč se postavi pred le-tega. Že poganski žrtvovalec je tako počel, njegov pogled je bil usmerjen proti podobi božanstva, kateremu se je darovalo žrtev. Tako se je delalo tudi v jeruzalemskem templju, kjer je duhovnik, zadolžen za žrtvovanje, stal pred »Gospodovo mizo«, kakor so imenovali veliki žrtveni oltar v osrčju templja (prim. Mal 1,12); ta »Gospodova miza« pa se je nahajala pred notranjim svetiščem, kjer je bila shranjena skrinja zaveze, Sveto svetih, bivališčem Najvišjega (prim. Ps 16,15). Kosilo se zaužije tako, da obedu predseduje družinski oče, ki je sredi družinskega kroga, medtem ko v vseh religijah obstaja ustrezna liturgija za vršitev žrtvovanja; ta liturgija pa predvideva, da se žrtvovanje izvrši znotraj svetišča ali pred njim (lahko gre tudi za sveto drevo). 

Liturgija se izvršuje takole: liturg je oddeljen od množice, stoji pred njo, pred oltarjem, obrnjen proti božanstvu. V vseh časih so bili tisti, ki so darovali žrtev, vedno obrnjeni k tistemu, kateremu je bila žrtev namenjena, ne proti udeležencem obreda. V svojem komentarju četrte Mojzesove knjige (10,27) nam Origen razlaga pojmovanje antične Cerkve: »Tisti, ki se postavi pred oltar, s tem dokazuje, da vrši duhovniško službo. Služba duhovnika pa je v tem, da posreduje za grehe ljudstva.« V današnjih časih, ko se vse bolj izgublja čut za greh, se zdi, da se je pojmovanje, ki ga izraža Origen, povečini izgubilo. Vemo, da je Luter zanikal žrtvovanjsko razsežnost maše – v njej ni videl nobenega drugega namena, kot le tega, da se oznanja božjo besedo, temu pa je sledil obred večerje. Od tod izhaja njegova zavzetost za to, da je liturg obrnjen k navzočim. Določeni sodobni katoliški teologi ne zanikajo neposredno žrtvovanjskega vidika svete maše, vendar pa raje vidijo, da bi ta vidik prešel v drugi plan z namenom, da bi lahko bolje poudarili vidik, po katerem je obred predvsem skupni obed. V večini primerov se to počne iz ekumenskih razlogov v korist protestantov, s tem pa se pozablja, kako je za pravoslavne Cerkve žrtvovanjski vidik božje liturgije neizpodbitno dejstvo. 

Do spremembe oziroma vrnitve pravega pojmovanja svete maše in evharistije bo lahko privedla samo odstranitev miz za obed in vrnitev k obhajanju liturgije pri »glavnem oltarju«. Le tako bomo spet razumeli mašo kot dejanje adoracije in slavljenja Boga, kot milostni dogodek zaradi njenih mnogih koristi. Mašo bomo razumeli kot dejanje, ki je za naše rešenje in poklicanost za nebeško kraljestvo in kot mistično uprizoritev Gospodove žrtve na križu. To pa, vsemu navkljub, ne izključuje, da bi bogoslužje božje besede obhajali pri sedežu ali ambonu, ne pri oltarju, kot je nekdaj veljalo pri škofovih mašah. Vsekakor mora duhovnik vse molitve opraviti obrnjen k vzhodu, torej v smeri Kristusove upodobitve v apsidi in v smeri križa na oltarju. 

Glede na to, da v času zemeljskega romanja ne moremo zreti v obhajano skrivnost v vsej njeni celoti, še manj pa samega Kristusa, kakor tudi ne »nebeške množice«, ni dovolj, da neumorno govorimo o tem, kaj ima mašna daritev božanskega, temveč je treba narediti vse, kar je mogoče, da bi jasno izpostavili – tako da ljudje vidijo na lastne oči – veličino te svete žrtve. To se mora zgoditi v okviru samega obreda in umetnostne ureditve Gospodove hiše. To velja zlasti za oltar. Na potek bogoslužja in na svete podobe lahko gledamo v smislu tistega, kar o »svetih pajčolanih« pravi psevdo Dionizij Areopagit v svojem delu O božjih imenih (1,4): ti pajčolani, »ki [še vedno] skrivajo duhovno v čutnem svetu in nadzemeljsko v zemeljskem, ki dajejo obliko in podobo tistemu, kar nima ne oblike ne podobe... Prišel bo pa dan, ko bomo, glede na to, da bomo postali večni in nesmrtni in bomo dosegli blaženi mir ob Kristusu, kot pravi Sveto pismo, pri Gospodu (prim. 1 Tes 4,17) vsi popolnoma zazrti vanj, ki se nam bo vidno prikazal.«

1 komentar:

  1. Super napisano, ko bi vsaj se vec ljudi to prebralo, tudi cerkvenih dostojanstvenikov. Ampak na zalost se vedno vecina zamahne z roko, da je to cisto nepomembno, da je pomembna samo vera ipd. Dodala bi se to, da me te mize tudi vizuelno motijo. Gres npr. v krasno gotsko cerkev, na sredi pa ta miza, po moznosti iz marmorja, ki sploh ne pase zraven. Zame je to skrunitev cerkva, tako kot v casu tridesetletne vojne med protestanti in katoliki, ko so na silo odstranjevali iz cerkva katoliske kipe, priznice in vse, kar je nam sveto.

    OdgovoriIzbriši

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...