ponedeljek, 26. januar 2015

Posvečenja v Franciji: 4% vernikov, 18% novomašnikov



Francoska škofovska konferenca je, kakor vsako leto, izdala izjavo ob duhovniških posvečenjih.
Leta 2014 je za škofijske duhovnike bilo posvečenih 82 duhovnikov, kar je najmanj po letu 2006.

- 82 leta 2014
- 92 leta 2013
- 97 leta 2012
- 109 leta 2011
- 96 leta 2010
- 89 leta 2009
- 98 leta 2008
- 101 leta 2007
- 68 leta 2006
- 98 leta 2005

Povprečje zadnjih let je 93 posvečenj letno. Lani je bilo v diakone posvečeno le 76 mož, ki naj bi postali duhovniki letos. Daleč od kake prenove. Zadnje statistike »La Croix« predvidevajo, da bo leta 2024 v Franciji 4257 aktivnih duhovnikov v primerjavi s 5806 današnjih (pod 75 let). To je skoraj četrtina manj. Ne smemo pozabiti niti na starostno strukturo. To bodo večinoma stari in zelo stari duhovniki, ki bodo potrebni oskrbovanja.

Trenutno v Franciji študira v škofijskih semeniščih 664 bodočih duhovnikov. Vsi gotovo ne bodo posvečeni. Tudi v septembru ne pričakujejo kakega navala v semenišča, zaradi domnevnega »Frančiškovega efekta«.

To je tudi prvo leto, ko Francoska škofovska konferenca v svojih statistikah zajema skupine pod okriljem Ecclesia Dei (tiste, ki mašujejo izključno po tradicionalnem obredu). Zajema pa samo tiste, ki so bili posvečeni v Franciji in ne v tujini za delovanje v Franciji. Regularni kanoniki Božje Matere(2), Bratovščina sv. Petra (4) in Inštitut dobrega pastirja (3).
Izven Francije so bili za Francijo posvečeni še v Inštitutu Kristusa Kralja Najvišjega duhovnika (4).

Da bi bila primerjava točnejša, »Paix Liturgique« v statistike, nanašajoče se na Ecclesia Dei, ne šteje posvečenj tistih duhovnikov, ki ne bodo delovali podobno kot škofijski duhovniki. Gre, preprosto povedano, za duhovnike, ki živijo v samostanih (Benediktinci božje Matere, Menihi svetega Vincenca Ferriera,…). Iz tega sledi, da je število letnih posvečenj za tradicionalni obred nekoliko večje.

Posvečenja po tradicionalnem obredu v Franciji so bila:
- 11 duhovnikov za Ecclesia Dei in podobne skupine: FSSP 3, Misjonarji božje milosti 2, Inštitut dobrega pastirja 1, Inštitut Kristusa Kralja Najvišjega duhovnika 4, škofije: 1
- Duhovniška bratovščina svetega Pija X.: 7

Skupaj torej 18 duhovnikov za tradicionalni obred.


Kratka primerjava

Letos je bilo razmerje 82% za redno in 18% za izredno obliko (18 duhovnikov od skupno 100; skupaj z redovniki gre številka do 140).
V zadnjih petih letih je bilo za tradicionalno mašo posvečenih 84 duhovnikov od skupaj 570 škofijskih duhovnih poklicev, torej 14,7 %.

Številke so zelo majhne. Francija ima 32 krat več prebivalcev kot Slovenija. V Sloveniji je bilo posvečenj 7, proporcionalno bi jih moralo biti v Franciji 224. To seveda ne pomeni, da smo v Sloveniji lahko zadovoljni. Da bi lahko bili, bi moralo biti v Sloveniji letno posvečenih vsaj 50 duhovnikov, v Franciji pa skoraj 700, kar se je že dogajalo v boljših časih.

Številke so za »tradicijo« stabilne in se celo povečujejo, medtem ko so napovedi za škofijske duhovnike slabe. Potrebno je povedati tudi to, da teh 15 odstotkov poklicev ustvari 4 odstotke vernikov, ki imajo nedeljski dostop do tradicionalne latinske maše. To veliko pove o zdravih, mladih ter duhovno močnih župnijah. Statistično bi bilo, če bi polovica vernikov imela dostop do tradicionalne liturgije, posvečenj samo iz njihovih vrst kar 225.  Z gotovostjo lahko trdimo, da bi večje vključevanje in sprejemanje klasične liturgije v župnijah pripomoglo k bistveno večjemu številu letih posvečenj. Glede na statistično dokazljivo padanje in staranje števila duhovnikov v Franciji in na redno povečevanje posvečenj tradicionalnih duhovnikov bodo slednji leta 2033 presegli število svojih modernejših sobratov. To je čez manj kot 20 let.



Molimo torej za večje vključevanje tradicionalne liturgije v župnijsko in splošno cerkveno življenje, tako v Franciji kakor pri nas. Duhovne dobrine take odprtosti bi bile kaj hitro vidne.


16 komentarjev:

  1. Ta Franciskov efekt je bolj defekt, se mi zdi.

    OdgovoriIzbriši
  2. Opažam, da se bo spet razvila debata, v kateri bodo udeleženci bolj papeški od papeža...
    Če morda ni preveč naklonjen tradicionalizmu še ne pomeni, da je "defekt", "destrukt" ali kakšen drug "de...". Potreben je poskus razumevanja predvsem pa molitev za našega papeža Frančiška.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Res je. A tudi vi poskušajte razumeti katoliško tradicionalno gibanje in ne poskušajte izpodbijati članka, ki temelji na matematičnih podatkih. Saj vendar ne pišemo zato, da bi koga zavajali! To nam lahko verjamete.

      S papežem Frančiškom je tako: zanj že molimo in želimo, da bi molili tudi drugi; veliko njegovih izjav je drzno dobrih, nekatere besede in dejanja pa so morda zgolj populizem. Tudi on je človek. Sicer se pa o njem v nobenem od naših člankov nismo nikoli negativno izrekali.

      Izbriši
  3. Ne gre za to, da bi bili hote kritični do papeža, a nekatere stvari, ki so preprosto medijske manipulacije (mdr tudi t.i. "Frančiškov efekt"), je preprosto treba popraviti oz. povedati resnico. Dejansko ta efekt ne obstaja, vsaj ne v Evropi in ZDA. Število katoličanov, ki se udeležujejo obredov, duhovnih poklicev itd. v zadnjih dveh letih ni naraslo, kvečjemu povsod rahlo pada ali stagnira.
    Dejansko so to tezo lansirali mediji z jasnim namenom - češ, poglejte, nov tip papeštva in ljudje kar derejo v cerkve; potrebno je samo, da ukine še zadnje ostanke "zadrtih" moralnih zahtev in Cerkev bo spet cvetela. To je bilo implicitno zaznati med vrsticami takega poročanja. Žal mu nasedajo tudi številni (naivni) katoličani, čeprav je lep primer tega, kar Američani imenujejo "wishful thinking".

    Žal se ne govori o "Benediktovem efektu" - za časa njegovega papeževanja je število duhovnih poklicev v marsikateri zahodni državi, kjer so škofje uvajali njegovo vizijo (predvsem v ZDA, pa tudi v VB in drugod) začelo ponovno naraščati. Da niti ne omenjam številnih skupin povezanih s t.i "tradcionalističnim gibanjem", ki so prav tako lepo rasle. To seveda počnejo še vedno, kjer jim je to dovoljeno...
    M.B.

    OdgovoriIzbriši
  4. Čestitke za članek.

    Podatki so mi znani, prav tako sem že videl tisti graf.
    Očitno se že znam gibati v meandrih in okljukih tradicije na internetu :)

    Skrbi me, ker s cerkvijo v Franciji in njenim bogatim teološkim izročilom nismo tako zelo povezani. Niti trendov ne spremljamo - razen sedaj, ko so relativno pozno laiki odkrili iniciativo Le Manif pour tous. P. Branko Cestnik denimo, ki sicer kar dobro razume probleme moderne Cerkve in spremlja dogajanje v nekaterih katoliških državah, pa načeloma ni čisto na strani tradicije. Čeprav je eden redkih duhovnikov pri nas, ki skuša spremljati stanje Cerkve na Zahodu kot celote in se zaveda krize v kateri se Cerkev na Zahodu nahaja.

    Btw. če vas zanima več informacije o stanju Cerkve v Franciji ali ostalih pomembnih državah zelo priporočam brezplačni, spletni časopis Regina Magazine (www.reginamag.com)

    Vaš sledilec Rokc

    OdgovoriIzbriši
  5. Ja seveda, samo "tradicionalno" se bo vse obrdžalo, samo med "tradicionalnimi" verniki bo več poklicev, če bi mel povsod "tradicionalno", bi mel poklice, bla bla bla,... Kako komentirate poklice v "tretjem svetu", a tam so tudi zaradi tradicionalnih obredov takšne ogromne številke?

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Nič "bo" ali "bi bilo", ampak "je" in "je že". Pravi naslov za stresanje vaše jeze nismo mi, ampak matematika. :)

      Tretji svet je za razliko od Zahoda zelo zvest nauku in nasploh goreč. Liturgično je tam stanje zelo raznoliko, a tradicionalna rimska liturgija je tudi v tistih krajih navzoča. Proporcionalno največje število tradicionalnih katolikov je v Gabonu v osrednji Afriki (in to nisi beli potomci Francozov, ampak črni domačini).

      Uspeh tradicionalne rimske liturgije se ne dogaja zaradi njene forme same, ampak (če pogledamo z duhovnega vidika) zaradi pomoči Svetega Duha, saj ta liturgija v sebi nosi pristno krščansko sporočilo z bogato simboliko, spodbuja notranjo in zunanjo disciplino, je v praksi v veliki večini primerov zelo spoštljivo izvajana in tako naprej.

      Zagotovo tradicionalna rimska liturgija ni edino sredstvo, ki v sodobni Cerkvi daje sadove, zagotovo pa je eno izmed zelo pomembnih takšnih sredstev. Prav zato jo tudi zagovarjamo in širimo.

      Sicer pa nam nekaj podobnega pravi že sam Jezus Kristus: "Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Po njihovih sadovih jih boste spoznali. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Takó vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Po njihovih sadovih jih boste torej spoznali." (Mt 7,15-20)

      Izbriši
  6. Sovrazim te grafe in krivulje, ampak ce so v prid tradiciji, je seveda ok:). Pa vsec mi je, da ste uvrstili tudi duhovnike FSPPX. Kaksna je pa situacija v Sloveniji, tudi kak tradicionalni masnik na vidiku?

    OdgovoriIzbriši
  7. Pridružujem se zgornjem vprašanju, hkrati pa me zanima: zakaj se je v Sloveniji po II. VK tako lahkotno odstranilo vso tradicijo? Ali je ljudje res niso sprejemali, ali je šlo za to, da so takratni cerkveni voditelji v luči II. VK upali na prepotrebno duhovno prenovo v luči preganjanja (opomba: dejansko je prišlo do velikega povečanja bogoslovcev in novomašnikov, celo 60-70 novih poklicev letno)? Ali lahko pričakujemo kdaj tudi kakšen članek na temo tradicije v Sloveniji?

    Vaš sledilec Rokc

    OdgovoriIzbriši
  8. Rokc, to je zelo zanimivo vprašanje, na katerega tudi sam ne vem pravega odgovora. Dejansko tukaj manjka neko zgodovinsko delo, ki bi poglobljeno prikazalo stanje v slovenski Cerkvi v tem obdobju. Vsekakor pa ni nikakršnih podatkov, da bi te velike spremembe zahtevali verniki "od spodaj" - reforme je zahtevala in izpeljala skorajda izključno cerkvena hierarhija.

    Po analogiji z drugimi deli sveta lahko rečemo, da je takrat v Cerkvi vladalo nekakšno vročično stanje, prepričanje, da se zares začenja neko novo obdobje, da se stvari začenjajo na novo ... taka stanja se v zgodovini pojavljajo, pravega razloga za to ni lahko najti .. recimo množična "psihoza", ki je ljudi zajela okrog leta 1000, ko so bolj ali manj vsi pričakovali konec sveta. Ni nujno, da so taka stanja povezana s pesimizmom, lahko prevladuje tudi velik optimizem. Tako je bilo tudi v 60-ih letih tega stoletja.
    Težko je reči, zakaj. Vsekakor moramo upoštevati splošno stanje v tedanji družbi; pomoje se je celotna krščanska podoba sveta tedaj dokončno zlomila po dolgem napadu filozofskega modernizma in obeh svetovnih vojn, ki sta izredno prizadeli krščansko evropsko civilizacijo. Cerkev se je tedaj, to lahko mirno rečemo, preveč prilagodila tedanjemu "Zeitgeistu" in ga do določene mere celo spodbudila... v nekaterih državah je sicer res doživela kratkotrajno rast, a v večini evropskih držav se je takoj po koncilu že začel propad, ki traja še vedno.

    Sicer pa gotovo ni res, da so vsi deli Cerkve (tudi pri nas) te spremembe sprejeli z odprtimi rokami. Spomnite se samo na pismo slovenskih duhovnikov proti uvajanju prejemanja obhajila "na roko", ki je bilo objavljeno na tem blogu.

    M.B.

    OdgovoriIzbriši
  9. Gotovo nimamo popolnega vpogleda. Imamo pa vpogled v posamezna dejanja, ki jasno kažejo, kdo je v koncilskem in pokoncilskem času prevzel vajeti. Znana je neprimernost slovenskega prevoda misala in vsaj nekatere večje stvari. Npr. hitenje z uvedbo obhajila na roko brez izpolnjevanja pogojev Vatikana, uničenje ljubljanskega stolnega kora z onemogočenjem dr. Mirka Cudermana, opustitev in celo preganjanje talarja, izločanje tradicionalno usmerjenih bogoslovcev,... Če se ozremo na mariborsko stran pa naletimo na Grmiča in izdajo ti. Holandskega katekizma ter cel kup čudnih knjig. Se kdo čudi upadanju poklicev? Splošno gledano je struja, ki je takrat vladala uničila generacije duhovnih poklicev in deformirala generacije gojencev. Navezava na nemške teloške tokove, telogijo osvoboditve, nouvelle thelogie in druge spake izmaličenih naukov namesto na zdrave teološke tokove, predvsem italijanske in ameriške, je pustila globoke posledice. Potrebujemo resno katolišo obnovo, te pa ne bo brez svetih mož!

    OdgovoriIzbriši
  10. Imam nekaj vprašanj.

    Če vam g. uporabnik Katolik in ostali, ni odveč, bi prosil za nekaj pojasnil.

    Torej, lahko malce bolj pojasnite ozadje?

    Sam za dr. Mirka Cudermana še nisem slišal - ga lahko malce opišete, kdo je bil to, kakšna je njegova vloga v kontekstu?
    Za Grmiča sicer vem, me pa zanima kako je bilo s škofi. Kdo je bil nadškof v takratnem času, ter kdo škofje (ali je že takrat nastopil Grmič)? In zanima me, ali niso bili takrat teologi na TEOF Strle, Janžekovič, Trstenjak in kakšna je bila njihova vloga? Nekateri so se namreč pri svojem delu izkazali, da smo Slovenci dobili zelo kakovostno prevedene vse sklepe in dokumente II. VK.

    Zanima me, če lahko kdo napiše, ali je latinščina pri nas izginila takoj - tako v obliki tridentinske maše kot Novus Ordo - ali je bil zagon majhen in je nato kmalu nastal plaz? Je to variralo po župnijah ali kar na škofijski ravni?

    Zanima me tudi, kako da so načeloma globoko verni in Bogaboječi slovenski ljudje to sprejeli? Namreč, hudih liturgičnih zlorab v stilu ZDA ali Bognedaj Nemčije - načeloma ni bilo. Še danes se tako v moji prejšnji župniji, kot tudi v moji sedanji župniji pred mašo moli rožni venec, prisotno je ljudsko petje, primerne kretnje ob obredju (poklekovanje). Ali se je takrat to uvedlo v smislu upanja duhovne prenove in vzpodbujanja vpisa v Bogoslovje - do velikega porasta vpisov je navsezadnje prišlo - ter ali je bila enotnost takrat potrebna z vidika nasprotovanju skupnemu sovražniku - komunističnemu režimu?

    Hvala za pojasnila!

    Vaš sledilec Rokc

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Rokc. Po vrsti na kratko.

      Tukaj je dokumentarec o dr. Cudermanu. O tem kako je postal regens chori v stolnici in zakaj je odšel si oglejte od 24. do 29. minute. Škof je enostavno imenoval župnika ki je zminiral pravo bogoslužno petje. Tako je zaradi nezmožnosti sodelovanja g. Cuderman odšel.
      http://www.rtvslo.si/kultura/glasba/mirko-cuderman-portret-osrednjega-slovenskega-zborovodje/269578

      Te gospode ki jih omenjate boste bolje spoznali po kaki njihovi knjigi. Škofe najdete na Wikipediji, ne vem kaj naj vam napišem o njih. Gotovo je Strle najboljša izbira izmed vseh teh teologov. Trstenjak je precej Rahnerju verjel. Nič ne pomagajo sklepi in dokumenti II. VK, če se jih noben ne drži. Danes pa te dokumente za en euro lahko kupimo po starinarnicah, kjer se nesupešno prodajajo. Kdor prebere Sacrosanctum Concilium (o bogoslužju) mu kaj hitro postane jasno, da so to ostale samo črke na papirju.

      Rokc, vi mešate nekaj. Po tradicionalni latinski maši je nastala prva pokoncilska maša in to je tista, ki nekako ustreza in bi jo lahko poimenovali pokoncilska maša. To je maša iz leta 1965. Pogovorno se ji reče "hibridna maša". Ta je veljala nato do uvedbe Novus ordo, ki predstavlja večji odmik od koncilskih pričakovanj. Ta maša iz leta 1965 je bila veliko bolj podobna tradicionalni maši kakor novi maši. Še vedno je bila prisotna latinščina. Latinščino je pri nas "izbrisal" Rimski misal 1970. Predvsem pa ne gre samo za latinščino. Gre za cel kup stvari in latinščina je samo ena od teh.
      Tukaj nekaj več o tej 1965 maši
      http://tradicionalnamisa.com/pogled-na-pravu-misu-drugog-vatikanskog-sabora-misal-iz-1965/

      Vpis na bogoslovje se dogaja z zamikom. Zato se je upad v bogoslovju pri nas pokazal šele par let kasneje.
      Bravo. Enostnost je bila pomembnejša. Duhovniki in škofje niso imeli take svobode kakor v demokratičnih državah. Težje je bilo povezovanje. Predvsem pa ne pozabite, da so v Sloveniji katoliško praktično ohromili s poboji najboljših, tistih, ki so bili vredni mučeništva. Od te ohromitve se nikoli nismo pobrali. Danes nimamo nobenega, ki bi ga lahko primerjali z Ehlichom, Tomcem, Jakličem, Jerajem, Ivanocyjem, Kleklom,... intelektualno, duhovno, predvsem pa glede poguma smo nule, takim možem ne sežemo niti do kolen.







      Izbriši
  11. Bom napisal kar tukaj:

    Če morda niste opazili: novomašnik iz župnije Radovljica se je na novi maši odločil maševati 'ad orientem'. Seveda v slovenščini.

    Ali poznate še kakšen primer iz slovenskih župnij?

    Kakšen je odnos bogoslovcev do tega - lahko tega pričakujemo več? Navsezadnje bo nekaj potrebno narediti za tako zaželjeno novo evangelizacijo in nasloviti krizo katoliške mlačnosti pri nas. Latinskih maš pa verjetno v večjem številu ni za pričakovati.

    sledilec Rokc

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Da, poznamo primer te nove maše in smo nad tem vsekakor veseli. Kot ste že nakazali, gre vendarle zgolj za (zaželeno) liturgično usmeritev "ad orientem" znotraj novega mašnega obreda in v slovenskem jeziku, ne za tradicionalno latinsko mašo.

      Kot nam je bežno znano (tovrstnih informacij nimamo veliko), je odnos slovenskih bogoslovcev do usmeritve "ad orientem" in do ostalih tradicionalnih liturgičnih prvin povečini nevtralen ali rahlo simpatizerski.

      Ne vemo, če lahko česa takega v prihodnosti pričakujemo več, zagotovo pa si želimo, da bi temu bilo tako. Brez liturgične lepote in spoštovanja kontinuitete z izročilom (bodisi znotraj novega bodisi starega obreda) je težko prepričljivo govoriti o katoliški veri, zvestobi, ljubezni do Boga in bližnjega.

      Izbriši

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...