ponedeljek, 30. junij 2014

Strup in protistrup - o ateističnem komunizmu (3. del)



V tretjem delu bomo nadaljevali z analizo papeške enciklike Divini Redemptoris o ateističnem komunizmu. V sledečem prispevku si bomo s pomočjo papeža Pija XI. ogledali, kaj komunistična ideologija pravi o človeku in družini, kar bomo skušali tudi aktualizirati. Osvežimo si spomin: za katoličana je družina, ne pa država, temeljna celica družbe. Analogno bi lahko rekli: voda obstaja iz vodnih molekul, ki so nadalje zgrajene iz posameznih atomov. Prav tako je tudi človeška družba sestavljena iz družin (molekul), ne pa iz posameznikov (atomov). Napačna ideologija komunizma pa nasprotno ne priznava, da sta družba in država sestavljeni iz posameznih svobodnih družin, temveč ju dojema kot centralna in temeljna pojma. Posamezniki in družine so zanjo le manjši, nesvobodni delci vsega kolektiva.
Oglejmo si torej, kaj o tem pravi papež Pij XI. Komentarji obarvani.

Kaj je človek in kaj družina?
10. Komunizem človeka oropa njegove svobode, duhovne podlage njegovega moralnega čuta. Svoboda je namreč duhovna podlaga človekovega moralnega čuta in ne pravica za greh! Komunizem človekovi osebi jemlje sleherno dostojanstvo in vsak moralni zadržek pred slepimi nagoni. Pomislimo tu na nekatere temeljne postulate sodobnosti: seksualna revolucija, »osvoboditev« človeka od moralnih zadržkov, »pravica« do uživanja, potrošništvo itd. Komunizem ne priznava nikakršnih naravnih pravic človeka oz. posameznika nasproti kolektivu, saj je slednji le kolesce v velikem stroju. Zanikanje naravnih pravic – omenimo tu le zanikanje pravice do življenja kot najskrajnejši primer! Glede odnosov med ljudmi, komunizem zagovarja načelo absolutne enakosti, zavračajoč vso zemeljsko hierarhijo in od Boga postavljene avtoritete, celo avtoriteto staršev. Le zakaj sodobna družba tako propagira permisivno vzgojo? Vso avtoriteto, ki obstaja v družbi, komunisti izpeljujejo iz družbe same kot njenega edinega vira. Posameznik nima nikakršne lastninske pravice nad imetjem ali produkcijskimi sredstvi, saj je vsa lastnina sredstvo za pridobitev oblasti nad sočlovekom. Prav zato mora biti vsakršna oblika zasebne lastnine radikalno odpravljena, saj je izvor vseh oblik ekonomskega zasužnjevanja. Pri tem obstaja velika razlika med klasičnim komunizmom iz obdobja med obema svetovnima vojnama in njegovimi sodobnimi izpeljavami. Fiksacijo na ekonomske razmere so komunisti namreč opustili ter se preusmerili na kulturna vprašanja. Kot smo nakazali v prvem delu, so namreč spoznali, da mora priti do kulturne prevlade pred odpravo privatne lastnine – do tega bo lahko prišlo kasneje, ko bo preko popolne kulturne prevlade vsakršen pomen privatne lastnine tudi izginil. Za Marxa je bila ekonomska baza bistvena, kulturna nadzgradba pa le posledica le-te. Za sodobne marksiste je ravno obratno: iz kulturne nadstavbe bo sledila sprememba baze. Zavest določa v tem »reformiranem komunizmu«, kot bi ga lahko imenovali, bit in ne obratno – »das Bewusstsein bestimmt das Sein«. 

11. Za takšno doktrino, ki človeškemu življenju zavrača vsakršen svet ali vsaj duhoven značaj, sta poroka in družina logično le civilni in umetni instituciji. »Družina je, kjer so otroci,« je mogoče danes večkrat slišati, torej rezultat nekega določenega ekonomskega sistema. Zanjo ne obstaja poročna zveza pravno-moralnega značaja, ki ne bi bila le rezultat posameznikove volje ali volje kolektiva. Logično je, da nerazvezljivost zakonske zveze v takem sistemu nima kaj iskati. Komunizem še posebej zavrača vsako zvezo, ki ženo veže na dom in družino. Opozorimo le, da je trditi kaj takega danes tudi v večini katoliških krogov dokaj nenavadno, če ne celo nesprejemljivo. Komunizem razglaša princip »emancipacije«, ženo trga iz družinskega življenja, od skrbi za otroke in jo poganja v javno življenje ter industrijsko delo pod enakimi pogoji kot moža. Skrb za dom in otroke zato seveda prevzame družba. Ali obstaja natančnejši opis ciljev sodobne družinske politike vseh večjih strank kot je prav ta? Zahteva po t. i. »ženskih kvotah« ter »združljivosti poklica in družine« sta v svojem bistvo le paroli, ki sta posebej škodljivi prav za ženske, posebej pa še za otroke, ki so vedno bolj oropani družinskega življenja. Da sta se danes sprevrgli v neke vrste sekularni dogmi, v katere se ne sme dvomiti, jasno kaže, kako so komunistične ideje prodrle v sam družbeni »mainstream«. Končno komunizem staršem odvzema pravico do vzgoje otrok, saj je ta razumljena kot absolutna prerogativa družbe, ki jo mogoče lahko le zaupa staršem. Starši lahko danes v Sloveniji »po državni milosti« do vstopa v osnovno šolo še vzgajajo otroke. A pri tem jih pod pretvezo zaščite otrokovih pravic opazuje čedalje bolj vsiljiva birokracija, množijo pa se zahteve po prepovedi telesnega kaznovanja otrok, ki jih objavljajo celo nekateri zavedeni katoliški avtorji! Jasno je, da je težnja usmerjena v čimprejšnjo oddajo otrok v razne institucije kot se to že po prvem ali drugem letu dogaja v Nemčiji in drugih evropskih državah.

četrtek, 26. junij 2014

Strup in protistrup - o ateističnem komnunizmu (2.del)



V prvem delu smo si že ogledali nekatere značilnosti ateističnega komunizma in njegovo aktualnost. Sedaj pa bomo natančneje spoznali sijajno papeško analizo omenjene ideologije, ki je bila predstavljena v okrožnici Divini redemptoris leta 1937. Na tem mestu velja opozoriti, da papež Pij XI. ni jasno obsodil le komunistične, kot se danes v šolah običajno omenja, temveč tudi fašistično oz. nacistično ideologijo. To je jasno zapisal v okrožnicah Mit brennender Sorge (Z gorečo skrbjo), ki govori o položaju katoliške Cerkve v Nemčiji ter Non abbiamo bisogno (Nimamo potrebe), ki obravnava družbeno stanje in napade na Cerkev v fašistični Italiji. Omenjeni encikliki nista predmet obravnave tega prispevka, a vsaj za njun obstoj bi vsekakor moral vedeti vsak katoličan.
Poleg prevoda najbolj relevantnih delov same enciklike bomo le-te tudi na kratko komentirali(komentarji so obarvani).
Začeli bomo s predstavitvijo nekaterih temeljnih značilnosti komunizma in njegovega svetovnega nazora – materialističnega evolucionizma.

Lažni ideal
Komunizem v sebi v veliki meri skriva (podobno kot številne ostale podobne ideologije preteklosti) lažno odrešenjsko idejo. Lažni ideal pravičnosti, enakosti in bratstva v človeškem delu preveva ves njegov nauk in delovanje z neke vrsto misticizma, ki z navdušeno močjo k sebi priteguje in zasužnjuje ljudske množice. To so lahko v naši dobi dogaja še toliko lažje, ker se svet, v katerem živimo, zaradi nepravične razdelitve dobrin  nahaja v veliki revščini in bedi. Opozoriti je treba tudi na to, da vsem lažnim ideologijam plodna tla za njihov razvoj ponuja resnična nepravičnost, resnična beda in pomanjkanje pri velikem delu človeštva.

Evolucionistični komunizem Karla Marxa
Na tem mestu je smiselno pripomniti, da je znanstvena naravoslovna teorija evolucije morda pravilna – naj si bo pravilna ali napačna, sama po sebi še ni nezdružljiva s katoliško vero. To pa ne velja za neznanstveni evolucionizem, ki nenehni samorazvoj materije razglaša za edini princip razvoja sveta in življenja.

Ideja komunizma temelji, čeprav jo pogosto prekrivajo številne zapeljujoče olepšave, na Marxovi doktrini dialektičnega in historičnega materializma, katerega edino pravilno interpretacijo si lastijo boljševistični teoretiki. Danes se sicer imenujejo drugače, boljševizem je v tem primeru zares mrtev. Toda če se še danes številni z nostalgijo ozirajo v čase Sovjetske zveze in Jugoslavije, komunistična ideja že čisto pavšalno gledano ne more biti mrtva. Po doktrini historičnega materializma obstaja le ena resničnost, namreč materija, katere slepe sile so privedle do nastanka rastlin, živali in končno človeka. Tudi človeška družba je torej le ena izmed oblik taiste materije, ki se je razvila po prej opisani smeri in se po neizbežni nujnosti nahaja v stalnem boju slepih sil, ki težijo h končni sintezi – brezrazredni družbi. Jasno je, da v takem sistemu ni prostora za idejo Boga, da ni razlike med materijo in idejo, med dušo in telesom, da življenje po smrti ne obstaja in da torej ni upanja za novo življenje. Sklicujoč se na dialektični vidik materializma, komunisti trdijo, da lahko človek pospeši ta boj, ki pelje družbo k njeni nujni sintezi. To je osrednja misel – če boj pelje svet k končni sintezi, so v tem boju dovoljena vsa sredstva. »Želite totalno vojno?« To geslo ne odmeva le iz zvočnikov nacistov oz. nacionalsocialistov. Koncept »latentnega nasilja«, ki so ga propagirali in ga še propagirajo številni neomarksistični in ostali sociologi (berimo samo Foucaulta!), trobi v isti rog: če stalno vlada stanje latentnega nasilja, potem ni več treba utemeljevati prehoda k pravemu nasilju, terorizmu, saj je to le odgovor nanj oz. obramba. Pripravljenost komunistov in ostalih pripadnikov derivatov komunistične ideje za nasilje v vseh oblikah nas torej ne sme presenetiti – je le logična posledica komunističnega »Weltanschauung«. Prav zato si komunisti prizadevajo poudarjati razredne antagonizme. Tako razredni boj z vsem sovraštvom in nasiljem postaja neke vrste »križarski pohod« v službi družbenega napredka. Vse ostale družbene sile, ki se temu sistematičnemu nasilju upirajo, pa morajo biti uničene kot sovražnice človeškega rodu.

ponedeljek, 23. junij 2014

Tradicionalna latinska maša v Ljubljani - poročilo in zahvala



Mogočen oltar, veličasten obred, obhajilo kleče.

Kakor oznanjeno, je bila v petek v cerkvi sv. Roka v Dravljah darovana peta sveta maša (missa cantata) po rimskem misalu sv. Janeza XXIII. Izbrali smo votivno mašo (izbrana po želji, ne po koledarskem letu) v čast Presvetemu Srcu Jezusovemu.

Ste vedeli, da je Ljubljana edino srednje in zahodnoevropsko glavno mesto, kjer verniki še nimajo možnosti redne udeležbe pri tradicionalni latinski maši? Nekateri mislijo, da te želje med slovenskimi verniki sploh ni. Naše izkušnje pravijo obratno. Zaradi dobrega odziva smo v šali že razmišljali o tem, da bi morali poiskati večjo cerkev. Tako mašnik kakor mi smo bili očarani nad svetiščem, ki je zasijalo v posebni lepoti pri darovanju maše, za katero je bilo prvotno tudi zgrajeno.

Zahvaljujemo se mašniku, pridigarju, organistu ter pevcem, draveljskemu župniku, ekipi župnije Dravlje, spletnemu portalu Casnik.si in seveda vsem navzočim, ki so naša prizadevanja podprli s svojo udeležbo.

Vse lepo pozdravljamo v Kristusu Kralju!

Priporočamo se v molitev.

Prilagamo tudi nekaj slik.

Branje evangelija

Canon Missae - Slovilo svete maše

Po velikem povdzigovanju keliha - kanonski prsti (link)

Obhajilo vernikov

Ad orientem

Zadnji evangelij

ponedeljek, 09. junij 2014

Binkoštno darilo bralcem - Priročnik za ministrante



Ob prvi obletnici delovanja bloga Ad Dominum želi uredniška ekipa vsem bralcem dati na voljo priročnik za ministrante, uporaben pri t. i. tihi maši (osnovna različica klasičnega rimskega mašnega obreda) in ostalih liturgičnih opravilih. Priročnik posreduje natančna in jasna navodila, ki so tesno povezana z globoko teološko simboliko liturgije. Pri tem ne gre zgolj za uvajanje v določene zunanje veščine, ampak tudi poglabljanje v duha pobožnega bogočastja.

Vse bralce bloga Ad Dominum (tudi tiste, ki mu nasprotujejo) prosimo, da molijo za nas. Naj nam vsemogočni in dobri Bog tudi po vaši molitvi nakloni obilo milosti za širjenje in modro branjenje večnih resnic.

ZA OGLED IN PRENOS PRIROČNIKA KLIKNI  TUKAJ!


četrtek, 05. junij 2014

Strup in protistrup - o ateističnem komunizmu (1.del)



Ena najboljših in najpomembnejših papeških enciklik 20. stoletja je, vsaj po mojem mnenju, enciklika Divini Redemptoris (Božanski Odrešenik) papeža Pija XI. o brezbožnem komunizmu. Mogoče si kateri od bralcev misli, da je po padcu »železne zavese« in razpadu komunističnih sistemov v večini svetovnih držav komunizem pač mrtev ter kot tak ne predstavlja nobene nevarnosti več. A vsaj iz dveh razlogov to preprosto ne drži.

Prvič, temeljni princip komunizma je enak temeljnemu principu t.i. »demokratičnega socializma«, t.j. vzpostavitev brezrazredne družbe, čeprav ga slednji želi doseči brez nasilne revolucije proletariata. Predvsem pa ne smemo pozabiti, da t. i. »seksualna revolucija« črpa iz komunističnih idej v njihovi najčistejši obliki. Široka cesta namreč pelje od Marxa in Engelsa preko Frankfurtske šole do leta 1968 ter do strankarskih central večine današnjih političnih strank, tudi t. i. »konservativnih«. Kvečjemu lahko rečemo, da je ateistični komunizem danes bolj razširjen kot kdajkoli prej, čeprav danes ni več dojet kot tak. Ali namreč obstaja komunizem le tedaj, če želi nekdo podržaviti »produkcijska sredstva«? Ali je morda komunizem tudi to, če nekdo stremi po vzpostavitvi brezrazredne družbe, ne da bi pri tem začel z ukinitvijo privatne lastnine? Kajti, kaj sploh je »brezrazredna družba«? To je družba brez socialne hierarhije, brez avtoritete višjega nad nižjim, skratka, to je družba brez očeta, pri čemer razumem besedo »oče« v njenem najširšem pomenu, in družba brez individualnih ali skupinskih posebnosti, končno tudi družba brez identitete. Družba brez očetov je družba brez družinskih očetov, brez močnih duhovnikov, ki bi delovali kot duhovni očetje svojih zaupanih jim duš, posebno pa še družba, ki se noče podrediti avtoriteti svojega nebeškega Očeta.

Brezrazredna družba je hkrati vedno tudi »brezočetovska« družba, saj že eksistenca le-teh predpostavlja neko vrsto socialne hierarhije. Kajti očetje se vedno razlikujejo (lat. discriminare – razlikovati) od mater in od ostalih »ne-očetov«. Kot so ugotovili številni teoretiki marksizma in psihoanalitične ideologije 20. stoletja, je prav »brezočetovska« družba nujen pogoj za nastanek prave brezrazredne družbe. Delavec, so včasih rekli komunisti, nima domovine, a ko je izbruhnila 1. svetovna vojna, je delavec kljub vsemu imel domovino – deželo svojega očeta. Internacionalizem je v tem trenutku porinil vstran. Zato so komunisti prišli do logičnega sklepa: dokler bo delavec verjel v svojega nebeškega Očeta, svojega biološkega očeta (oz. svojo družino) in svojo domovino, bo vse to postavil pred mravljišče brezrazredne komunistične družbe. Zato mora vse to stran – šele tedaj bo odprta pot v brezrazredno družbo. 

Nevarnost komunizma se danes zato ne kaže v obliki nevarnosti nasilne revolucije in prevzema oblasti. Prej bi lahko rekli, da so številni cilji komunistične ideologije (seveda v deloma spremenjeni obliki) že postali del družbenega »mainstreama«. To se je zgodilo v družini, v izobraževalni politiki, v davčnih vprašanjih, kaže se v ogromnih pristojnostih »demokratične države«, v popolni politični fiksaciji na materialna vprašanja (vprašajmo se, kdaj zadnjič kateri od politikov, tudi »konservativnih«, ni govoril le o zagotavljanju materialne blaginje!), predvsem pa v popolnem izrinjenju Boga iz družbenega diskurza. Alternative postulatom socializma pravzaprav ni, kar bomo skušali ponazoriti z nekaj primeri. Ali naj otroke v varstvo takoj prevzame država ali naj v prvih letih ostanejo še pri starših? Je sploh še sprejemljivo, da se neka mati odloči ostati doma in skrbeti za otroke, ko pa je država v njeno izobraževanje investirala že toliko denarja? Ali naj bo človek odprt ateist ali naj se drži neke iracionalne vere, ki pa seveda nima nobene praktične relevantnosti za njegove življenjske odločitve (koliko današnjih kristjanov npr. podpira »pravico« do splava!)? Ali naj se privatne šole sploh tolerirajo, dokler seveda priznavajo državni diktat, ali naj jih država preprosto prepove? Ali je vse, kar obstaja, le gola materija, ali mogoče obstajajo nekatere stvari, pri katerih je potrebno biti še nekoliko previden, ker se jih tehnični um človeka še ni naučil popolnoma obvladovati?

Bistvena alternativa, ki leži v objektivnem razumu človeštva in krščanskem razodetju, dovzetnim za njegov prenos in razlago skozi cerkveno Učiteljstvo, v praksi ni več predmet razprave. Celo večina cerkvenih dostojanstvenikov preprosto ignorira tovrstne razsežnosti in pristaja na splošno razširjeni materialistični model. 

V luči teh dejstev se zdi ponovno branje enciklike Divini Redemptoris še posebej zanimivo in nujno, saj je Učiteljstvo vsaj od leta 1990 večinoma molčalo o nevarnostih komunizma v njegovih številnih oblikah, predvsem pa ni tega vprašanja dovolj jasno povezalo z gospodarsko ureditvijo.      

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...