četrtek, 14. avgust 2014

Protest proti obhajilu na roko 1971



Na blogu Ad Dominum smo pred nekaj meseci objavili predavanje nj. eksc. škofa Athanasiusa Schneiderja, ki je podeljevanje sv. obhajila »na roko« označil kar kot »najhujšo rano v Kristusovem mističnem telesu.« Argumenti škofa Schneiderja proti tej moderni praksi so tako prepričljivi, da je zares stvar pastoralne nujnosti, da Cerkev temu početju čim prej naredi konec. Zares se lahko le čudimo, da številnejši škofje in duhovniki ne povzdignejo glasu o tej tako pereči temi. Ta molk si lahko razlagamo samo z globo krizo vere, tudi v samo Gospodovo resnično navzočnost v zakramentu sv. evharistije. Le koliko slovenskih katoličanov, ki dandanes skorajda vsak teden brez prejšnjega izpraševanja vesti mirno pristopajo k sv. obhajilu verjame, da prejemajo resnično Kristusovo telo? 

Če je danes torej ravnodušnost glede obhajila »na roko« lahko povezati z vsesplošno krizo vere, ki jo omenjena praksa, kot je jasno razložil škof Schneider, še poglablja, včasih temu ni bilo tako. Uvedba novega načina prejemanja sv. obhajila še zdaleč ni bila sprejeta brez ugovorov, kar nakazuje na njeno spornost. Prav tako ni bila sprejeta zaradi množičnega pritiska »od spodaj«(kar je bil eden od pogojev Vatikana!), temveč je bila rezultat neke struje, ki je želela uveljaviti svoj pogled na delovanje in vero Cerkve. 

Ekipa bloga Ad Dominum je prišla v posest več kot štirideset let starega dopisa, ki je nastal v času uvedbe podeljevanja obhajila na roko v Sloveniji. Podpisali so ga štirje duhovniki kočevske dekanije, katerih imena bomo zaradi varovanja njihove zasebnosti zamolčali. Dopis se nam zdi vredno objaviti predvsem zaradi velike jasnosti njihovih argumentov. Ti preprosti duhovniki so v preprostem jeziku jasno razložili, kaj vse je narobe z obhajilom »na roko« ter s tem pokazali globoko modrost, ki jo zaman iščemo pri marsikaterem sodobnem teologu z bleščečimi akademskimi nazivi. Upamo, da bo objava tega pisanja spodbudila k poglobljeni pobožnosti in čaščenju presvetega obhajila, h kateri v svojem zapisu poziva tudi škof Schneider. 




Obhajilo na roko

Nadškofijskemu ordinariatu
(prepis stare fotokopije)                                                            

Je že mesec dni in več, odkar smo prejeli, prebrali in razložili vernikom Okrožnico gornjega naslova glede obhajanja vernikov na roko, pa se še ne moremo pomiriti. Človek je v verskem oziru po svoji naravi strogo konzervativen in odstopi od starega le, ako mu je razvidno, da je v večjo slavo Božjo ali pa v večjo korist vernikov.

Obhajanje na roko pa očitno ni v večjo čast Božjo in ne v večjo korist vernikov. Je pa to hud udarec po starodavnem, častitljivem spoštovanju do sv. Rešnjega Telesa, ki toliko bolj boli, ker je padel od »zgoraj« in ne od vernikov. Tega slovenski narod od svojih škofov ni nikdar pričakoval in tudi duhovščina tega ni prosila. Zaradi neprestanih in neutemeljenih novotarij v Cerkvi, se polašča nas duhovnikov in vernikov neka upravičena razočaranost in razdvojenost. Bojimo se, da se potapljamo v neki novi modernizem, ki bo spet prinesel vsem skupaj ogromno škodo.

Razlogi, navedeni v Okrožnici, nikakor niso prepričljivi in so le izgovori tistih, ki komaj čakajo novo »m o d o«. Pa jih preglejmo:
Moderni pravijo: Roka je najbolj primerna za obhajilo, ker je med najodličnejšimi deli človeškega telesa. Odgovarjamo: Je, ali pa ni! Z isto pravico namreč trdimo stari, da je jezik najbolj primeren za sv. obhajilo, ker je med najodličnejšimi deli človeškega telesa. In to upravičeno: prav jezik – govorica – nas dviga nad žival in samo z jezikom moremo prepevati Bogu hvalo in zahvalo. In nasprotno prav upravičeno trdimo, da je roka med najbolj umazanimi deli človeškega telesa: stokrat na dan jo umiješ, pa je stokrat na dan blatna.
In stokrat na dan umazana roka naj bo najbolj primerna za sv. Rešnje Telo? --- In kam potem z njo?... V žep … In kam z drobci, ki so ostali od sv. hostije?... V smrkav robec!... In kam s tem robcem? …

Oprostite, tu se vse neha! Pred tisoč in več sto leti so se prvi kristjani uprli takemu početju in ga obsodili. Obsoja ga tudi danes velika večina duhovnikov, ki se zaveda, da je sveta hostija najsvetejša stvar na zemlji. Tako početje obsoja tudi naš globokoverni slovenski narod, ki se do današnjih časov ni drznil dotakniti niti svetih posod, kaj šele hostije. Stokrat in tisočkrat  smo z veseljem pokleknili v prah in blato, da smo tako po vseh svojih močeh izkazali vso možno čast Najsvetejšemu. Zakaj naj zdaj pademo v spoštovanju do sv. Rešnjega Telesa kar za 1000 let nazaj? --- Komu na ljubo? … Bogu na čast gotovo ne! Torej samo tistim modernim duhovnikom, ki jim je maša v tem, da se šopirijo v svojih prestolih pred oltarjem in bi radi dajali ljudem Evharistijo kakor piškote otrokom, kakor zdaj večkrat slišimo.

Opravičujejo se, da mali drobci niso posvečeni. Oprostite, stara dogmatika nas uči, da je pod vsakim najmanjšim delom ves Jezus, živi Jezus, z dušo in telesom, s krvjo in mesom. In tega do danes ni preklical ne Bog ne Cerkev. Torej še drži! In kdo bo zdaj odgovarjal za vse posvečene drobce, ki jih ljudje nosijo po svojih žepih?


Odgovarjajo: Papež je dal dovoljenje, on odgovarja! Priznamo, papež odgovarja. Vendar za kaj odgovarja? Vsako posebno dovoljenje se daje za izjemo od splošnega zakona ali postave, ki ostane za vso Cerkev še v veljavi. Ako pa je kdo dobil zaradi posebnih okoliščin kako izjemno dovoljenje, ga je dovoljeno uporabljati samo takrat, kadar so za to tehtni in upravičeni razlogi. Ako pa teh razlogov ni in ako so ti razlogi samo umišljeni ali napihnjeni, potem pa dovoljenje ne velja več. Mnenja smo, da je tudi Okrožnica gornjega naslova dana v tem smislu, da se dovoljenje uporablja tam, kjer je to res potrebno in koristno. Mnenja smo, da so to dovoljenje nekateri prehitro uporabili in  zlorabili; saj jim očitno ne gre za večjo čast Božjo ali večjo korist naroda, ampak samo, da bi bili modernejši, da bi proslavili sebe pred drugimi duhovniki, torej v svojo slavo in škodo naroda, ki je razdvojen in nesrečen.

Moderni spet pravijo: Devet držav je že pred nami dobilo to dovoljenje, zakaj bi naj bili mi tako nazadnjaški?
Odgovor: Silno žalostno spričevalo za našo vero je siliti v to prvenstvo! Hvala Bogu, da je še na stotine narodov ki za to poniževalno dovoljenje niso prosili. In mi stari duhovniki, ki nosimo v sebi še staro spoštovanje do sv. Rešnjega Telesa, bi bili bolj ponosni na sv. Cerkev, če bi tega dovoljenja nikdar ne imeli, ali pa da smo ga dobili prav zadnji.

Turisti?... Bore malo turistov prihaja k obhajilu. In tisti, ki pridejo s pravim namenom, lepo in ponižno pokleknejo k angelski mizi. In seveda: Če bi se kdo prevzetno postavil predme in zahteval sv. hostijo v roko, bi mu jo pa dal po nalogu Okrožnice, čeprav sem prepričan, da bi je takemu napuhnjencu ne smel dati.

Turisti pa od nas tega niti ne zahtevajo; morda le v malenkostnih primerih, na katere se pa ne smemo ozirati. Če grem jaz v inozemstvo, se moram tam v vsem ravnati po tamkajšnjih pravilih in običajih. Kaj bi nam rekli v krajih, ki nimajo takega dovoljenja, pa bi zahtevali obhajilo na roko? … To bi bilo z naše strani neko izzivanje. Torej: Če se moramo mi ravnati v tujini po njihovih običajih, naj se še tujci pri nas po naših. Le zakaj naj se samo naš narod stalno ponižuje pred tujci? … In to proti svojemu boljšemu prepričanju? … Kaj ni to naša narodna sramota? ….

Higienski razlogi? … Le kakšni? … V obeh primerih obhajanja mora najprej duhovnik prijeti hostijo s pravkar umito roko. Pri obhajanju na roko jo da obhajancu najprej v eno roko, da jo ta potem vzame še v drugo roko, ki sta pa obe neumiti. Torej: Kaj je zdaj bolj higiensko, če gre hostija zdaj skozi tri roke, namesto samo skozi eno? To je torej prav zlagan izgovor.

Priznamo pa, da je nekaj duhovnikov, ki se pri obhajanju pravo po nepotrebnem dotikajo jezikov. To se dogaja tam, kjer imajo premajhne hostije, pa tudi tam, kjer obhajajo po novem v vrsti / Gonsermarsch/. Vsemu temu pa je z dobro voljo lahko odpomoči. V Banjakoli in Fari imamo obhajilo še vedno po starem pri angelski mizi. Tu se mi skoraj ne primeri, da bi se dotaknil jezika obhajanca. Dogodi se mi pa v Osilnici, kjer je obhajanje v vrsti, kjer ljudje niso nikdar prav mirni. Tu je pač krivo moderno obhajanje.

"Kaj jim res vrag zatiska oči, da jih ne morejo več videti?"
Moderni spet tolažijo: »Saj drobcev skoraj ni«.
Odgovarjamo: Beseda skoraj že pomeni, da so. So majhni in veliki. Dolga leta smo jih skrbno pobirali iz korporala. In zdaj jih gledamo na mašni pateni, vidimo jih na obhajilni pateni. Res, čudimo se modernim, da so tako slepi, da jih naenkrat nič več ne vidijo. Kaj jim res sam vrag zatiska oči, da jih ne morejo več videti? …
Groza me je bilo, ko mi je gospa B. na Brodu pokazala robček, ki ga je prala, z ostankom hostije. Rekla je, da je v robček zakašljala. Kljub temu me je še danes groza! In koliko je danes takih in podobnih ostankov po nemaziljenih rokah in prstih, žepih in robčkih! Pa Vas ni prav nič groza? … Kaj Vas ni strah? … Bežimo vendar proč od tega grdega modernizma!

Pa spet nas napadajo moderni: Kristus je postavil ta zakrament v obliki kruha, ki se je z roko. Kristus pač ljubi ponižnost.
Odgovarjamo: Da, celo Kristusovo življenje je bilo ena sama ponižnost, skritost… In v Evharistiji živi prav tako skrito. Ponižal se je do skrajnih meja. In prav zato, ker se je Kristus ponižal do skrajnih meja, da nas je povišal, nas dolžnost hvaležno sili, da ga do skrajnih meja povišujemo. Evharistija je NAJVIŠJI zakrament, zato mu dolgujemo najvišje – možno – spoštovanje. Zato nam  je starim nerazumljivo, oziroma neopravičljivo, da moderni tabernakelj s Kristusom rinejo v kot, sebe pa postavljajo v sredino, kjer se šopirijo kot judovski veliki duhovniki.

Te neprestane novotarije v Cerkvi so tudi vzrok, da pada spoštovanje do avtoritete v Cerkvi. Če učitelj uči enkrat tako in drugič drugače, je izgubil svojo avtoriteto. Če nimajo starši več v hiši prave avtoritete, so navadno krivi starši vsaj v veliki meri. In da danes vodstvo Cerkve nima več tiste avtoritete, je vsaj delno samo krivo.
S kakšnim veseljem in žrtvami so si na primer ljudje kupovali mašne knjižice, misale, zdaj so pa razočarani, ker je vse neuporabno. Koliko truda, muke, smo mi sami vložili in naši predniki, da bi naš narod izkazoval čim višje češčenje NAJVIŠJEMU:
"Kar le moreš, daj v zahvalo, zanj bo hvale še premalo" … No, zdaj so pa naenkrat prinesli vetrovi neki novi nauk, tam iz Holandije menda, da sv. Rešnje Telo ni več toliko vredno, da bi ga tako pobožno častili, da bi ga s takšnim spoštovanjem prejemali, kakor je Katoliška Cerkev prej učila?...

Mnenja smo, da je to velik udarec po slovenski Cerkveni avtoriteti. To je škandal in sramota za nas duhovnike! Po 2000 letih – pa še nimamo pravega katekizma in molitvenika! …

In končno: Zakaj smo se danes oglasili? Ni naš namen, da bi s tem nergali. Mislimo pa, da imamo pravico in dolžnost povedati svoje mnenje, saj vse to v živo zadeva nas in našo službo. »Qui tacet, consentire videtur.« Vemo pa, da jih še mnogo molči, čeprav ne soglašajo. Spregovorili smo, ker se bojimo odgovornosti pred Bogom in narodom. Nočemo biti neki skriti oporekovalci, zato smo se oglasili in povedali svoje mnenje.

V nekaj primerih pa bi morda ta novost res bila v čast Božjo in v korist narodu. O tem primerih pa Okrožnica ne govori in jih ne predvideva. Na primer:
Duhovnik, ki se mu roke tresejo, naj bi položil ciborij na angelsko mizo in naj bi ljudje sami jemali hostije iz njega. Isto naj bi veljalo za slepega duhovnika! Seveda samo v tem primeru, ako ni mogoče dobiti zdravega duhovnika. Ali pa:
Na Kočevskem imamo cele vasi, kamor duhovnik nima dostopa. Živi pa tam precej ljudi. Duhovnik ne sme niti k umirajočemu! Zakaj ne bi smel za to primeren laik, moški ali ženska, ki ima legalen dostop v te kraje, odnesti sv. hostije umirajočim in bi jih obhajal, ako so poprej obudili popolno kesanje po navadni stari slovenski formuli? Pa morda še v bolnišnice, ječe in povsod tja, kamor duhovnik ne more???
V teh primerih mislim, da bi nemaziljene roke imele zadostno opravičljiv razlog, da se dotaknejo sv. hostije.

OMNIA AD MAIOREM DEI GLORIAM!
Na dekanijski konferenci v Kočevju, dne 26.5.1971         
 

10 komentarjev:

  1. Da bo lahko slovenski katoličan vsaj malo razumel, zakaj se je tudi v Sloveniji uveljavilo obhajilo na roko, mora spoštovano uredništvo tega bloga objaviti tudi fotokopijo dokumenta, s katerim je nadškof Pogačnik cerkveno javnost seznanil z uvajanjem obhajila na roko. V njem se namreč ne sklicuje na kake tehtne teološke argumente (ki jih pač ni), ampak na dejstvo, da k nam prihajajo turisti iz zahodne Evrope, kjer je ta oblika obhajanja že v navadi.

    Kako so nekateri delivci sv. obhajila na roko fanatični, dokazuje moj primer: Pred dvema, tremi leti sem v neki ljubljanski župnijski cerkvi pokleknil za prejem sv. obhajila, do česar imam v skladu s cerkvenimi pravili vso pravico. Mlajši župnik je ob tem dejal: "Vstanite", in ko nisem vstal, me ni hotel obhajati.

    Številni duhovniki in tudi zavzeti laiki trdijo, da lahko vernik prejme sv. obhajilo na roko enako dostojanstveno in s spoštovanjem kakor sv. obhajilo na roko in kleče. A to je zmota ali kar laž, o čemer se lahko vsakdo sam prepriča: Postavite se pri kaki sv. maši, recimo v nedeljo, med obhajilom v vlogo opazovalca. Opazili boste, da vsaj 99 odstotkov obhajancev (z grozo moram reči: celo redovnice in redovniki laiki!) ne upošteva pravil za dostojni prejem sv. obhajila na roko: sv. obhajilo zaužijejo med hojo nazaj, skoraj nihče ne preveri, ali mu ni ostal na dlani še kak drobec Sv. rešnjega telesa ....

    OdgovoriIzbriši
  2. ** Z isto pravico namreč trdimo stari, da je jezik najbolj primeren za sv. obhajilo, ker je med najodličnejšimi deli človeškega telesa. In to upravičeno: prav jezik – govorica – nas dviga nad žival in samo z jezikom moremo prepevati Bogu hvalo in zahvalo. In nasprotno prav upravičeno trdimo, da je roka med najbolj umazanimi deli človeškega telesa: stokrat na dan jo umiješ, pa je stokrat na dan blatna.**

    Zdaj pa poglejmo, kaj pravi o jeziku sv. Jakob:
    **Tako je tudi jezik majhen del telesa, a se ponaša z velikimi rečmi. Poglejte, kako majhen ogenj, pa vžge tako velik gozd! 6 Tudi jezik je ogenj; med deli našega telesa je jezik vesolje krivice, ki omadežuje vse telo in razvnema krog nastajanja, njega pa razvnema peklenska dolina. 7 Vsakršna živalska narava – zveri, ptice, plazilci in morske živali – se človeški naravi daje ukrotiti in ta jo tudi res ukroti, 8 le jezika ne more ukrotiti noben človek; nestanovitno zlo je in poln smrtonosnega strupa. 9 Z njim hvalimo Gospoda in Očeta in z njim preklinjamo ljudi, ki so ustvarjeni po Božji podobnosti. ** (Jak 3,5-9)

    OdgovoriIzbriši
  3. Zakaj potem cerkev to dovoli, če je sporno? Resno sprašujem, ker ne morem razumeti, kako in zakaj je temu tako.

    OdgovoriIzbriši
  4. Za zdaj je tako - kolikor jaz razumem to zares nadvse čudno situacijo: Cerkev PREDPISUJE samo obhajilo kleče in na jezik (kakor so vernike obhajali tudi ves čas 2. vatikanskega koncila), z zgoraj omenjenim dokumentom z dne 29. maja 1969 pa le DOPUŠČA (to pomeni "indult"!) tudi prejem sv. obhajila na roko. V praksi je vsa stvar seveda obrnjena na glavo (prepričan sem, da ne po navdihu Svetega Duha!): pravilo je postalo izjema in izjema je postala pravilo.

    Papež Frančišek skoraj vsak dan oznanja, da mora v Cerkvi vladati sočutje, zlasti do ubogih, revnih ... Župnik lahko prav konkretno, ne teoretično, pokaže pri obhajilu sočutje do ubogih starih ljudi, ki ne morejo več na hitro poklekniti, s tem, da postavi pred oltar klečalnik. Tako ima vsakdo REALNO možnost, da v skladu s cerkvenim predpisom poklekne in prejme sv. obhajilo kleče ... Naj nam Devica Marija izprosi veliko sočutnih duhovnikov, ki se jim bo "ljudstvo zasmililo" kakor Jezusu!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Še vedno lahko duhovnik tistim, ki ne morejo poklekniti, obhajilo položi na jezik, tako da to niti ni problem. Navsezadnje v pravoslavni cerkvi obhajilo vsi prejemajo stoje in na usta in s tem ne izkazujejo nič manjšega spoštovanja do resnične navzočnosti, še posebej če primerjaš odstotek obhajancev v eni in drugi cerkvi. Pravoslavci k obhajilu hodijo redkeje, mi pa kar deremo v vrsto in ne vem, če smo kaj svetejši. Pač, res bi rad slišal nek argument, zakaj se gremo v katoliški cerkvi takšne odmike od tradicije.

      Izbriši
    2. Spoštovani gospod Tomo,
      prejemanje obhajila na roko kot nekaj normalnega je liturgična zloraba, ki s svojo promocijo na račun drugega vatikanskega koncila zlorablja celo koncil sam.

      Zelo pomemben vidik, ki ste ga izpostavili, je nevredno prejemanje svetega obhajila. To prakso (gneča pred delivci) še toliko bolj spodbuja pomanjkanje telesnih drž spoštovanja, o čemer govori članek. Poskušajte na ta pojav gledati celostno. Blog Ad Dominum namreč podpira vse dobre drže, vzgajajoče v smeri evharistične pobožnosti. Brez slednje se sveta maša v dojemanju ljudi spremeni v družabni dogodek, kar je na žalost že desetletja realnost katolikov zahodnega sveta.

      Mimogrede: pravoslavni stojijo in se obhajajo na usta (!) iz povsem praktičnih razlogov, saj se obhajajo pod obema podobama in to z žličko. Sicer se pred ali po prejemu globoko priklonijo, pokrižajo in poljubijo kelih, iz katerega so prejeli Najsvetejši zakrament. Pri njih je torej (sledeč sveti tradiciji Cerkve) povsem zadoščeno tudi zunanji drži pobožnosti. Glede tega rimskim katolikom manjka kar oboje: tako notranja drža (spoved, pripravljenost) kot zunanje izkazovanje spoštovanja.

      Mimogrede drugič: zunanjosti (telesnega) in notranjosti (duhovnega) v človeški izkušnji ni mogoče ločiti. Navsezadnje kristjani nismo manihejci in tako zunanjega (telesnega) niti najmanj ne preziramo, pač pa imamo tudi to za božji dar, po katerem se razkriva naš dobri Oče.

      Izbriši
    3. tomo. V kolikor se človek obhaja stoje, naj bi po Splošnih navodilih Rimskega misala(točka 160) pred prejemom izkazal dolžno spoštovanje. Misli se tukaj na globok priklon(čeprav naj bi to določale kar škofovske konference same). O tem na kratko tudi Navodilo o zakramentu odrešenja(CD108, točka 90). Drugače izraza dolžnega spoštovanja sploh ni. Zastonj je tukaj v bran vzemati pravoslavne vernike. Vzhodno bogoslužje je drugačno.
      Na Zahodu je npr. težava, da določene bolj tradicionalne protestantske ločine klečijo pri prejemu kruha(in oni vedo, da je to samo kruh, simbol!), če se pa spreobrnejo, vrnejo v Kristusovo Cerkev, in imajo pravo vero v resnično navzočnost pa naj bi stali in prejemali na roke? Povsem logično je, da veliko ljudi želi prejemati na najbolj spoštljiv način, kleče. To, da jim je to praktično bilo onemogočeno z odstranitvijo obhajilnih miz je velika krivica. To, da župniki niso masovno sledili Benediktu XVI. s ponovno postavitvijo in uporabo klečalnikov in obhajilnih miz pa zanje velika sramota. Marija Simma, avstrijska mistikinja, je med svojimi videnji opisovala tudi primer župnika, ki je bil v vicah zaradi odstranitve obhajilne mize. Tudi sama ja bila velika nasprotnica obhajila na roko.

      Izbriši
  5. Zakaj se je potem Jezus rodil v štali (kjer ni bilo vse sterilno, kakor niso naše roke), zakaj se ni v kakšni graščini, kar bi bilo za Njega bolj dostojno?

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Očitno niste razumeli argumentov teh duhovnikov.
      Pomembneje kot to, da se je Jezus rodil v štali je to, da je bil položen v jasli.
      Danes pa je na nas, da Mu izkazujemo primerno čast!

      Izbriši
  6. odgovor osebi furman1: štala je prispodoba za naša srca, ki so umazana od greha, a vendar se Gospod sklanja k nam v naši umazaniji, da nam jih pomaga očistiti. Vemo, kako je naša narava slabotna in da brez Gospoda ne moremo ničesar storiti. In tudi ne moremo biti deležni Njegovih mislosti v največji polnosti, če ne upoštevamo tega, kar nas Jezus prosi. Ne rabim ne vem kakšnih razpredanj zakaj obhajanje na roko ni dobro. Zadošča mi zavedanje, da Jezus tega ne želi, da trpi, če z njim ravnamo kot z navadno hrano. In če tega noče, kdo sem jaz, da tega nebi upoštevala?

    OdgovoriIzbriši

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...