petek, 07. februar 2014

Gostujoče pero: Andrej Vončina - Revni in bogati na istem čolnu


Sv. Elizabeta hrani bolnika, ki je Kristus
Problematično gledanje na družbo (2)

Naslov sicer ni mišljen dobesedno, kakor ste najbrž že razumeli, saj se ne nahajamo na istih razpadajočih plovilih v materialnem pomenu skupaj s pribežniki, smo pa na istem čolnu z njimi (in z drugimi priseljenci ali, če vam je ljubše, “migranti”) prebivalci t. i. “razvitega sveta” v prenesenem pomenu. Tudi mi namreč sanjamo o nekih nebeških vizijah, kjer bomo uživali in se imeli “fajn”. Ujeti smo v pozunanjenost, v materialno blaginjo, tehnologije – v, če rečemo strnjeno: “zdeti se” in “imeti”. Sebe nikakor ne bi izključil iz tega, ker sem tudi sam ujet v to, zato se sprašujem, ali lahko sploh koga še izključimo. Najbrž so izjeme zelo zelo redki posamezniki, ki pa, po reku, potrjujejo pravilo. Potem pa mi iz “razvitega sveta” govorimo o tem, kako je treba tudi narode iz “nerazvitega sveta” ali iz “tretjega sveta” osvoboditi njihovih spon in jim zagotoviti “blaginjo”. Toda, kaj mislimo pod tem pojmom? 

Mislimo, da blaginja nujno predstavlja naš zahodni model, pri katerem pa si spet bolj ali manj naivno domišljamo, da pri uresničevanju tega našega modela ne bo prišlo do nobenega izkoriščanja nikogar. To je utopično pričakovati, saj je naš kapitalistični ekonomski sistem tako naravnan, da mu ne moremo ubežati in pušča za seboj “krvavo sled”, saj zahteva določene žrtve in povzroča čedalje večji prepad. Ta sistem proizvaja na eni strani ljudi, ki so v svojem blagostanju indiferentni do bližnjega, na drugi strani pa so ljudje v pomanjkanju, ki pa so pravzaprav ujeti v brezizhodni položaj. Svobodnjaška ali “libertinska” družba, kjer je lastni jaz edino merilo presojanja resničnosti in morale, namreč ne pozna solidarnosti in drugih vrednot kot le tistih (če jih sploh lahko označimo za vrednote, a se tako pojmujejo), ki še povečujejo “ego” posameznika in še bolj izčiščujejo njegov družbeni “status”. Če pa tega še nismo dosegli, si to v svoji notranjosti na neki način želimo in po tem hrepenimo, vsaj malo. Dodajmo potem še to, da je naša družba popolnoma specializirana ter industrializirana, zato pa je le malo drugačnih možnosti preživljanja, četudi so, pa se s tem ukvarja le peščica ljudi. 

Vendar, da ne bo kdo mislil, kako da se sedaj dajo zadeve nadzirati, ker so ušle izpod nadzora. Poglejmo samo proizvodnjo hrane, kjer je nadzor skoraj popolnoma nemogoč, sama omenjena proizvodnja pa je del industrijske mašinerije, do katere tako “revni” kot tudi bogati ne morejo priti tako zlahka, kot so lahko prišli pred, denimo, sto leti. Pridemo tako do tega, da ne drži več, kako so stvari “sad dela človeških rok”, kakor še vedno lahko slišimo celo pri maši po novem mašnem obredu, kadar pri prinašanju darov ni petja (“Hvaljen Bog, Gospod vesolja, po tvoji dobroti smo prejeli ta kruh. Tebi ga prinašamo, sad zemlje in dela človeških rok …”). Kadar pa hrana ni več sad dela človeških rok, postane mašilo za raznorazne družbene in moralne praznine. Iz tega tako izhaja to razsipavanje s hrano, kateremu niti ne moremo reči razsipavanje, glede na to, da gre za predvideno posledico industrializacije prehrane. Kaj bi se namreč zgodilo, če tega razsipavanja ne bi bilo?

 Mnoga prehrambena podjetja sploh ne bi mogla preživeti, kakor lahko zatrdimo tudi za oglaševalska podjetja. Posledično bi to privedlo do velikega števila nezaposlenih. Če pa dandanes nimamo industrijskega bogastva, je to seveda slabo za določena ozemlja, kakor lahko vidimo na slovenskem Goriškem in Vipavskem, pod nosom pa se lahko obriše tudi Cerkev, zlasti njene karitativne organizacije, ki nimajo od kod dobiti materialne in finančne vložke in ki so praviloma donacije tistih, ki uživajo večje blagostanje. S temi donacijami in vložki bi težko v Cerkvi pomagali ubogim in pomoči potrebnim oz. bi bila ta pomoč zelo, zelo majhna. Družba, v kateri naj bi vladala samo logika solidarnosti, je utopija. Seveda bodo nekateri takoj navedli odlomek iz Apostolskih del, kjer zadeva velja, a je ta model že kar nekaj stoletij nemogoč, vsaj kot družbeni model. V bistvu namreč solidarnost ni neki družbeni imperativ, ampak je to moralni imperativ, ki zadeva mojo in tvojo dušo, mojo in tvojo notranjost, nikakor pa ne obvezuje držav in ekonomij, ki – to je logično, če pomislimo – sploh ne vejo, kaj solidarnost pomeni. Kdo je torej tu žrtev in kdo rabelj? Morda pa smo vsi sami svoji rablji, revni in bogati pa smo vsi na istem čolnu, ta čoln pa je izgubljen na odprtem morju.
/ dalje prihodnjič

Ni komentarjev:

Objavite komentar

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...