četrtek, 30. januar 2014

Reši svojo dušo! (2) – O veliki pomembnosti človekovega namena



kip sv. Alfonza v baziliki
sv. Petra v Rimu

Človek, kako važno in nujno je, da dosežeš svoj namen, za katerega si ustvarjen. To je najvažneje in najnujneje. Kdor ga doseže in se zveliča, bo srečen in blažen za zmeraj in bo užival na duši in telesu vse dobro. Kdor ga zgreši, bo pogubil dušo in telo, raj in Boga, nesrečen bo za večno, pogubljen bo vekomaj.

Skrb za zveličanje je opravilo vseh opravil. Le eno je potrebno, služiti Bog in rešiti svojo dušo. Nikar torej ne govori, da si hočeš privoščiti še to in ono, nato se boš posvetil Bogu v upanju, da se zveličaš. Koliko je pogubljenih v peklu, ki so se tako slepili in se zanašali na to. Koliko jih je, ki so prav tako govorili, kakor ti, a so zdaj nesrečni na veke in zanje ni več rešitve.

Ali je kdo izmed tistih, ki so zdaj v peklu, pravzaprav želel priti v pekel?  Božje prekletstvo zadane tudi tiste, ki predrzno grešijo in se zanašajo, da jim bo Bog že odpustil. Morda praviš, da še v ta in ta greh privoliš in se nato spoveš. Boš imel čas in priliko? Kdo ti je porok, da ne boš takoj po storjenem grehu umrl? Z grehom izgubiš posvečujočo milost in kaj bo, če je ne dobiš nazaj? Vedi, da je Bog milostljiv tistemu, ki se ga boji in ne tistemu, ki ga zasmehuje in zaničuje. In njegovo usmiljenje gre od rodu do rodu tistim, ki se ga boje (Lk. 1,50).

Ne norčuj se več, kakor da je vseeno, če k spovedi prineseš en greh več ali manj. Bog ti bo en greh odpustil, drugega pa morda ne več. Bog je res potrpežljiv plačnik in čaka, brez konca pa ne čaka. Kadar je število grehov polno, takrat Bog kaznuje (II. Makab. 6,14). Kadar je mera polna, takrat Bog ne čaka, ampak udari s smrtjo ali s tem, da grešnika  s svojo milostjo zapusti. Ta se nato iz greha v greh bolj in bolj globoko pogreza proti peklu. Ta kazen je hujša od telesne smrti.

Pazi na besede, ki jih zdaj bereš! Naj bo konec prejšnjemu življenju. Obrni se k Bogu! Morda je to zadnji opomin, ki ti ga Bog pošilja. Dovolj dolgo je trpel s teboj. Še en smrtni greh, pa morda ne bo več odpuščanja! Gre za tvojo dušo, gre za tvojo večnost. Zamisli se enkrat resno o večnosti. Koliko jih je zapustilo svet in šlo v samostan, puščavo ali kako gozdno jamo! Kaj naj počnemo mi, ki nam toliko grehov teži srce, ki smo s tolikimi grehi zaslužili pekel in Boga izgubili? Naj nam Bog Oče odpusti, nas potegne zopet k sebi in priveže k svoji ljubezni.

Ljudje najbolj zanemarjajo skrb za srečno večnost. Na vse drugo mislijo, samo na svoje zveličanje ne. Za vse imajo dovolj časa, samo za Gospoda ne. Recimo takemu, posvetno zamišljenemu človeku, naj gre k svetim zakramentom, naj premišljuje zjutraj in moli pol ure; kaj nam bo odgovoril?  Ti bo ob smrtni uri pomagala zemlja, otroci, podjetje? Ti bo to pomagalo in te rešilo pekla?

Nikar si ne domišljaj, da gre to dvoje skupaj, Bog in svet, nebesa in grehi. Zveličanje duše ni tako lahko opravilo. Silo moraš delati samemu sebi, mučiti se moraš in se truditi, če si hočeš pridobiti neusahljivi venec zveličanja. Koliko kristjanov je slepilo samo sebe, da bodo že pozneje Bogu služili in se zveličali, sedaj pa trpe v peklu! Kakšna nespamet je neprestano misliti na tisto, kar tako hitro mine in izgine in tako malo misliti na tisto, kar ne bo nikoli minilo in izginilo. Zato imej pred očmi, da se bo treba iz te zemlje kmalu odseliti in oditi pred vrata večnosti. Kaj bo, če te tam čaka pogubljenje? Takrat ne bo več nobene pomoči.

Eno dušo imaš, če to izgubiš, je vse izgubljeno. Če ves svet pridobiš in dušo izgubiš, kaj ti pomaga? Če nakopičiš kupe zlata in srebra, otroke k dobremu kruhu spraviš, v poslih napreduješ, a pri tem svojo dušo pogubiš, kaj ti bo koristilo? Kaj zdaj koristi čast in oblast, veselje in slast tistim in tolikim, ki so živeli na svetu in so zdaj prah in pepel v grobu, s svojo dušo pa v peklenskem breznu? Tako torej razmišljaj: »Ker je duša moja, ena in enkrat izgubljena za zmeraj izgubljena, zato je moja dolžnost, da mislim na svoje zveličanje. To je stvar, ki vse druge stvari odtehta. Gre za večno srečo ali nesrečo.«

Spoznajmo in priznajmo, da smo do sedaj živeli kakor slepci, proč od Boga, brez misli na zveličanje svoje duše, ene in edine. Naj nas Bog reši po Jezusovi ljubezni. Naj vse izgubimo, da le ne izgubimo Boga. Naj nas Marija, naše upanje, reši s svojo priprošnjo!

Skleni, da želiš zamotane stvari svoje duše hitro urediti z dobro spovedjo. Skleni, da želiš z večjo vnemo opravljati dela pobožnosti.

Prirejeno po:Sv. Alfonz Ligvorijan, Resnice za večnost, Celovec: Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1916; str.9-14

Ni komentarjev:

Objavite komentar

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...