četrtek, 03. oktober 2013

Najsvetejše posode



Calix benedictionis, cui benedicimus, nonne communicatio sanguinis Christi est et panis quem frangimus, nonne participatio corporis Domini est? Quoniam unus panis, unum corpus multi sumus, omnes qui de uno pane participamus. (1 Kor 10, 16-17) – SSP (2003)

Mar kelih blagoslova, ki ga blagoslavljamo, ni udeležba pri Kristusovi krvi? Mar kruh, ki ga lomimo, ni udeležba pri Kristusovem telesu? Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha.  (1 Kor 10, 16-17) – VLC (1592)


Sveta Mati Cerkev že od svojih začetkov skrbi za uresničevanje Gospodovega naročila: Hoc facite in meam commemorationem! (prim. Lk 22, 19) To počne tako, da dan za dnem po rokah svojih duhovnikov ohranja Najsvetejše na naših oltarjih, zbira vernike k temeljnemu opravilu krščanstva, k obhajanju svete Evharistije, ki je in ki bi morala biti ter ostati temelj naše vere in življenja. Sveta Evharistija bi zares morala biti Sonce našega življenja, kot je dejal blaženi mučenec Alojzij Grozdé.
Da bi mogli najsvetejšo skrivnost trans-substanciacije kruha in vina v presveto Telo in Kri našega Gospoda opravljati kar se da spoštljivo, častno in Bogu primerno, pa so kristjani od prvih začetkov za mašne daritve uporabljali posebej okrašeno sakralno posodje.



Kelih in patena
Patena, katere ime izhaja oz grške besede za krožnik oz. skledo patane, je posvečen pladenj, navadno okrogle oblike, na katerega med sveto mašo duhovnik položi Presveto Telo in mora biti narejen iz zlata ali srebra ali drugega vrednega in spoštovanega materiala ali pa vsaj pozlačena. Prvi kristjani naj bi patene izdelovali iz stekla, saj je bilo tedaj vredno pravo premoženje. Od časa cesarja Konstantina pa naj bi bile v veljavi takšne, kakršne poznamo še danes.

Kelih, ime izhaja iz latinske besede calix, kar pomeni vinska čaša. Je edina posoda, ki jo omenjajo vsi štirje evangeliji. V njem grešno postane sveto, človeško božansko in vino Kri. Izdelan je lahko iz dragocenih in trdnih snovi, kakor tudi patena, kot so zlato, srebro in baker, ki glede na svoje lastnosti in pomen ustrezajo uporabi pri sveti liturgiji. Ne glede na material je kelihom skupno to, da morajo biti vsaj notranji deli pozlačeni. 


Monštranca, ciborij in piksida
Monštranca, ime izhaja iz latinskega glagola monstrare – kazati, je liturgična posoda za čaščenje Najsvetejšega. Adoracija Najsvetejšega zakramenta se je razvila šele v poznem srednjem veku, v 14. stoletju. Nastala je z namenom, da ponazori resnično prisotnost Kristusa med nami, torej Boga, skritega v Najsvetejšem zakramentu, v koščku kruha in to vse dni do konca sveta. Hkrati pa monštranca kristjane vabi, da postanemo žive monštrance, živi pričevalci za Kristusa v svetu. Navadno so narejene iz najdragocenejše snovi, torej zlata ali tudi iz slonove kosti. Skozi vsa stoletja so bile bogato okrašene in umetniško izdelane, pogosto v obliki sonca oz žarkov, ki sijejo iz hostije.

Ime ciborij izhaja iz latinske besede za hrano cibus, za Hrano življenja. Namenjen je hrambi večjega števila posvečenih hostij v tabernaklju in se je razvil iz pikside (gr. pyxis – škatla) v 13. stoletju, ki je danes namenjena predvsem za obhajanje (bolnikov) izven maše. Ciborij ima podobno obliko kot kelih, navadno ima le večjo in širšo kupico, ima pa tudi poseben pokrov s križcem na vrhu, tradicionalno je pokrit tudi z velumom bele barve, kar simbolizira Kristusovo nedolžnost in vstajenje, pa tudi veselje.  

Ni komentarjev:

Objavite komentar

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...