ponedeljek, 02. september 2013

O hostiji in vinu



Sam naš Gospod Jezus Kristus je določil sestavine za evharistično daritev. Ti sestavini sta kruh in vino.
V prvih osmih ali devetih stoletjih Cerkev na Zahodu še niso delala razlike med nekvašenim in kvašenim kruhom. Tako je ostajalo do takrat, dokler niso začeli Grki (Bizantinci) učiti, da opresen (nekvašen) kruh ni prava sestavina. Od tedaj naprej rimska stolica mašnikom prepoveduje uporabo kvašenega kruha, carigrajski patriarhat pa je naposled sprejel nasprotno odločitev (uporaba kvašenega kruha). Florentinski zbor (l. 1439), ki si je prizadeval preseči vzhodno shizmo, je določil, naj se vsaka Cerkev (zahodna in vzhodna) drži svojih navad.

Nihče ne ve, od kdaj krasijo kruh za daritev s podobami in napisi. Morda od takrat, ko so začeli peči poseben kruh za daritev.  Tega so v Španiji uporabljali že vse od 5. stoletja. V milanski cerkveni pokrajini so okoli leta 400 še vedno posvečevali  navaden kruh. Prav tako se je to dogajalo v Rimu, še v času Gregorja Velikega.

Poglejmo s kakšno skrbjo so v 11. stoletju v samostanih pripravljali hostije za presveto daritev: »Pšenico, ki naj bi se zmlela za hostije, so samostanski bratje izbrali zrno za zrnom, oprali in na solncu posušili. Za mletev so kamen posebej očistili in potem ga krog in krog z zavesami zagrnili. Brat, ki je mlel, si je nadel humeral in oblekel albo. Za peko so izbrali štiri redovnike, med temi so morali biti trije mašniki ali diakoni. Ko so odmolili nokturne, so si umili roke in obraz, nadeli so so humeral in oblekli albo. Brat, ki je držal klešče, si je nataknil rokavice. Moko so zmesili z mrzlo vodo, da bi bile hostije bolj bele. Odbrali pa so za daritev samo ene hostije, ki so bile brez vsakega madeža. Ves čas, ko so hostije pekli, so molčali, da bi niti kapljica sline ne padla na hostije.« (Constitutiones Hirsaugienses)

Potrebno je vedeti, da je spodobno, da je vino za mašo boljše kakovosti, kakor tisto, katerega pijemo pri mizi. Sveta Cerkev ne določa, kakšne barve naj bi bilo vino, uporabljeno pri sveti daritvi. Pri nas je navada, da se uporabi belo vino. Tu gre predvsem za praktičnost, saj pri uporabi belega vina ni potrebno prepogosto prati svetih prtičev. Medtem ko se morajo pri uporabi rdečega po vsaki daritvi prtiči spoštljivo oprati.
Zakaj se pri darovanju v kelih k vinu dolije malo vode, navaja Florentinski zbor tri razloge: 

1.) Stara tradicija je, da je Jezus pri zadnji večerji uporabljal vino, mešano z vodo. O tem izročilu govorita že sveti Hipolit in Ciprijan.

2.) Mešanje vode in vina nas spominja tudi na to, da je iz Jezusove strani priteka kri in voda.

3.) Mešanje vode in vina pomeni združenje Jezusa Kristusa z vernim ljudstvom. Saj je v Svetem Pismu voda podoba človeka, vino pa podoba Jezusa.


Pomislimo, dragi bralci, s kakšnim spoštovanjem so v preteklosti pripravljali sv. hostije. S kakšnim spoštovanjem so takrat pristopili k obhajilu! Razmislimo, kakšen je naš odnos do pristopa k temu vzvišenemu zakramentu, če v moderni dobi ne spoštujemo niti koščka kruha.


Povzeto po: dr. Franc Ušeničnik, Katoliška Liturgika; Ljubljana, 1933

Ni komentarjev:

Objavite komentar

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...