četrtek, 01. avgust 2013

Primer dobre stvarnosti



V objavljenem videoposnetku je moč videti skladno sodelovanje med »novim« in »starim«, med arhitekturnim slogom konca 20. stoletja in klasično rimsko liturgijo. To je tradicija!

Preseganje trenutno veljavnih posvetnih modnosti v konkretnem času in prostoru.

Enako je pri navdušencih in sooblikovalcih tovrstne liturgije: gre v glavnem za mlade, ki svojo mladost spajajo z dediščino prednikov, na tak način pa se dediščina spreminja v živo resničnost.

Enako je tudi pri Kristusu: Njegova beseda je vedno ista, toda deluje v času in prostoru; Njegovo odrešilno dejanje na Kalvariji velja na vekomaj, toda zadeva vsakega posameznika v vseh časih in krajih posebej; Njegovo vstajanje je absolutni predhodnik vstajenja Njegovih zvestih, toda vsakokratni sprotni klic k spreobrnjenju in upanju na večnost.

To, kar nam ponuja določen način maševanja, je v praksi poplitvenje v razsežnost zgolj enega časa. Gre za imanenco. Pri njem je prizadeta simbolna plat življenjske izkušnje, ki je v jedru Kristusovega učlovečenja. Slednje pa je vez med zemeljskim in večnim, med posameznimi dobami in absolutno dobo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...