sreda, 19. junij 2013

Zakaj nihče več ne joče



Skorajda nihče več ne joče ob dejstvu, da duhovniki izginjajo. To je tista žalostna izjava, ki smo jo dolžni dati. 
Priča smo največji krizi duhovništva v vsej zgodovini Cerkve. Dandanes so celotne evropske pokrajine brez duhovnikov. In vse je tiho. Ni moč slišati niti enega škofa, ki bi sprožil preplah, ki bi jokal s svojimi vernimi, ki bi vse pozval k veliki molitvi za okrepitev poklicanosti v duhovništvo, ki bi se odločil za post in veliko prošnjo Gospodu, naj se usmili svojega ljudstva.
Slišati pa je, na ogromno nesrečo za katoliško vero, ravno obratne glasove, takšne glasove, ki javnost neodgovorno in samovšečno prepričujejo, da je kriza duhovništva celo priložnost za »novo« Cerkev z »več ljudstva«.
V naši slovenski deželi, deželi krščanstva s starodavnimi koreninami, bomo v naslednjih letih priča izginjanju župnij, dogajanju, ki bi bilo še pred nekaj leti nepredstavljivo. Priča bomo izginjanju tiste najbolj enostavne in obvladljive strukture, za katero je veljalo, da je krščansko življenje v njej nekaj samoumevnega. Toda večina katoličanov, z duhovniki vred, je do tega brezbrižna in se slepi z zagledanostjo v podivjano »prilagajanje svetu« ter krizo tako dojema kot nekaj čisto vsakdanjega. Ob prihajajoči katastrofi, ob že gotovem »potresu« skorajda nihče več ne joče.
Vse je tiho. Očitno je še vedno potrebno, da se nadaljuje pravljica o II. vatikanskem koncilu, da se ljudi še vedno zavaja z »novimi binkoštmi«, ki so (bile) v resnici opustošenje (ne glede na številne legitimne in iskrene dobre namene koncilskih očetov). Zanikanje zgodovinskih dejstev, ki so privedla do tovrstne krize, je torej vsesplošno.




Ne glede na to se uničevalna zgodba ne konča, kajti zdi se, da se velik del Cerkve zavestno pripravlja na prihodnost, za katero si sploh ne želi, da bi bila katoliška. Govori se namreč o »prestrukturiranju« skupnosti vernih, o dajanju prostora laikom (kakor da si ga v zadnjih petih desetletjih niso že dovolj pridobili), izumlja se nova vrsta vernikov, ki naj bi postali voditelji župnij in nadomestki za duhovnike. Govori se o »klerikaliziranih laikih«, o novi vrsti »duhovnikov«, ki bodo prevzeli cerkve. In v pričakovanju že tako redkih maš naj bi te osebe pridigale o božji besedi kot duhovniki, izražajoč svojo zgodovinsko »evolucijo« in »odraslost« domnevno »zrelega kristjana«. Tudi krovni pastoralni načrt za škofije v Sloveniji »Pridite in poglejte« (2012) je zapadel v takšno ozko in agresivno posvetno miselnost, ki si drzne majati obvezno in nenadomestljivo vlogo duhovnikov pri liturgiji, zakramentih in oznanjevanju z neupoštevanjem dejstva, da brezmejno »mešanje« klerikov in laikov povzroča še večjo neprivlačnost duhovništva zaradi izgube njegove edinstvenosti (posledično pa še hujšo krizo) ter z neupoštevanjem dejstva, da je duhovništvo božji dar, plod vere, molitve, posta in dobrih del, nikakor pa človeških akcij v smeri brisanja avtoritet in specifičnosti vlog pod vplivom postmoderne mode enakosti. Toda skoraj nihče ne joče, skoraj nihče ne vpije k Bogu…

Morda skoraj nihče ne joče zato, ker so marsikateri cerkveni vplivneži (in njihovi posvetni prijatelji) takšen »potres« namerno načrtovali že pred desetletji, a so nam svoje načrte vse do danes zvito prikrivali. Spodkopali so edinstvenost katoliškega duhovništva, saj so duhovnike kot božje može ponižujoče spremenili v finančne upravitelje župnij in hkrati (kako paradoksalno) nekakšne socialne delavce. Oklestili so njihov brevir in nasploh molitveno življenje, vsilili so jim posvetna oblačila, takšna, ki jih nosi povprečna večina, govorili so jim, naj se »posodobijo«, češ da gre svet »naprej«. Govorili so jim tudi, naj ne izpostavljajo svojih posebnosti in pomena, ampak naj vse naloge delijo z verniki in se z njimi v končni posledici zlijejo.
In kakor najsilnejši udarec so jim naprtili takšno mašo, ki je postala poglavitni razlog za katastrofo Cerkve: nič več globoke molitve, nič več adoracije realno navzočega Boga, nič več osebne vezi s Kristusovo žrtvijo na križu, ampak samo še »obed skupnosti«. Gre za takšno mašo, ki je v celoti osredotočena na ljudi in ne Boga, ki je polna blebetanja in moraliziranja o etiki in skupnosti, zvestobo do resnice in večnost pa pušča ob strani. Gre za takšno mašo, ki je pravi sprevod laikov okoli oltarja, pravo eksperimentiranje s tistimi gospodi in gospemi, ki naj bi postali »novi duhovniki« v župnijah brez duhovnikov.
S takšno sveto mašo je prišlo do izkrivljenja (sicer povsem pravovernega) nauka o splošnem duhovništvu vseh krščenih. Splošno duhovništvo vseh krščenih ne pomeni posnemanje in nadomeščanje zakramentalnega duhovništva, ampak darovanje lastnega življenja Kristusu v združenju z Njim kot križanim, položiti lastno življenje v roke Boga ali (na kratko) biti svet! Svetost je namreč tisti klic, ki so ga deležni vsi krščeni, bodisi laiki bodisi duhovniki. To je tisto pristno splošno duhovništvo. Zakramentalno duhovništvo pa je stan posebne narave, ki sledi razsežnosti Kristusa kot (najvišjega) duhovnika. Ravno skozi zakrament duhovništva postaja Kristus navzoč v vseh ostalih zakramentih. Če ne bi bilo duhovnikov, bi Cerkev izgubila vse milosti, ki prihajajo z zakramenti.




Če bodo laiki vajeni na versko življenje brez duhovnikov, bodo zelo kmalu začeli misliti (in preštevilni že mislijo tako), da lahko vse uredijo sami in konec koncev duhovnikov sploh ne potrebujejo, to pa pomeni, da se bodo prej ali slej (vede ali nevede) odtrgali od milosti Boga v zakramentih in tako postali brezbrižni in samozadostni, živeči iz samih sebe z božjim imenom na ustnicah. Prav to se je zgodilo v primeru heretika Martina Lutra, ki je z uničenjem duhovništva uničil zakramente in laike povzdignil v »samoupravljalce« neštetih zaprtih skupnosti, ki so se (in se še vedno iz leta v leto) v nepretrgani zmedi redno razbijale na konkurenčne sekte.
Vernim katoličanom ni vseeno, da se o tem molči in da je že desetletja na delu prikrita protestantizacija katoliške vere. Zato vse naše brate in sestre pozivamo k združitvi v močni molitvi za okrepitev vere, upanja in ljubezni. Iz teh teoloških kreposti se namreč rojevajo tako novi duhovniki kot goreči laiki. Zaupajmo svoje skrbi Jezusovemu in Marijinemu presvetemu srcu, ki nas bo usposobilo za boj v zmedeni dobi, v kateri živimo. In bodimo zvesti tradicionalni maši, to je maši vseh časov, ki nas bo vodila po varni poti nespremenljivih naukov in osebne vezi z Odrešenikom.

21 komentarjev:

  1. Kot del cerkve in kot nekdo, ki se odloča za duhovniški poklic naj vam povem, da drža, ki jo izkazujete s svojimi članki, kaže na popolno predkoncilsko držo (tridentinsko). In ravno mene osebno in še marsikoga drugega oddaljuje od želje po duhovništvo... Duhovnik mora biti v prvi vrsti človek med ostalimi. Noben talar in kolar do ušes ali mocete...nič od tega ga ne naredi duhovnika. Duhovnik je lahko v čisto posvetnih oblačilih, saj če je Kristusov pričuje s svojim življenjem. In ravno ta tridentinska "zateglost" in vzvišenost nad ostalimi (laiki)odvrača.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Tudi jaz se odločam za Kristusa, za njegovo duhovništvo in me ravno ta izvzetost IZMED ljudi, ko nisem več jaz, ampak služabnik Najvišjega in postavljenost ZA ljudi pri duhovništvu nagovarja. Drži, kar si napisal, da si duhovnik oz. pravi duhovnik šele, ko za Kristusa in Njegovo Cerkev pričuješ z dejanji, pa vendar se tega mnogi izmed nas (bodočih in sedanjih duhovnikov) ne zavedajo(mo). Ne smemo se svojega služenja sramovati in se zato, da bi bili bolj priljudni iz talarja preobleči v svetna oblačila. Tudi II. Vatikanski cerkveni zbor ni predvidel opustitev talarja, duhovnik je še vedno samo služabnik, tudi po II. VK - zato naj se tega ne sramuje. Tridentinske smernice pa resnično niso "zategle" temveč so prvinski izraz človekove majhnosti pred Bogom. Nikakor ne trdim, da je vse kar je tridentinsko dobro, kot tudi ne da je vse, kar je sprejel II.VK slabo. Pravim pa, da je katolicizem pozabil na svojo mističnost, na svojo edinstvenost, pozabil je na svetost in vzvišenost Boga ... In še nekaj - mnoge laike to navdihuje ...
      Pax tecum in Christo,
      frater Iacobus

      Izbriši
    2. Talarja ali ustrezne obleke, ki kaže na duhovništvo, ni opustil ne 2. vatikanski cerkveni zbor, kakor tega ni opustil noben papež potem, ampak so vsi govorili, kako ustrezna duhovniška obleka mora biti. Če je duhovnik oblečen kot duhovnik, to še ne pomeni vzvišenosti nad ljudmi, saj obleka še ne naredi človeka oz. po italijansko, meniha :) Človek pa potrebuje tudi vizualno sporočilo, med drugim. Talar je sploh izginil, pa je to starodavno duhovniško oblačilo, ki se je uveljavilo kot lastno za podeljevanje zakramentov, blagoslove in podobne reči, seveda skupaj s koretljem in štolo, pluvialom... Bolj me čudi to, kako zlahka smo se tem več kot tisočletnim rečem odpovedali. Zakaj ne bi oblekli Kristusa čisto konkretno? Naj bo tudi na zunaj vidno, kdo smo, pa četudi se kdo nad tem zmrduje ali se nam celo posmehuje - cena, ki se jo plača.

      Izbriši
    3. Muškarac ili žena koji na ruci nose vjenčani prsten ne moraju biti dobri supružnici (isto tako, svećenik koji nosi talar ne mora biti dobar svećenik). Postoji li, međutim, valjani razlog da se bračni prsten ne nosi na ruci (ili da svećenik ne nosi talar)? Nekom supružniku prsten smeta na poslu, nekome prst odeblja tokom godina, netko bi, Bože oprosti, možda rado da ljudi misle da nije u braku?! A kako je sa svećenikom? Koji su razlozi da svećenik ne nosi talar i kolar? Možda ovi (Luka 14, 16-20): Neki človek je priredil veliko večerjo in jih je mnogo povabil nanjo. Ko je bil čas za večerjo, je poslal svojega služabnika povabljenim povedat, naj pridejo, ker je že vse pripravljeno. Vsi pa so se začeli v en glas opravičevati. Prvi mu je rekel: Njivo sem kupil in si jo moram iti ogledat; prosim te, imej me za opravičenega! Drugi je dejal: Pet jarmov volov sem kupil in jih grem preizkusit; prosim te, imej me za opravičenega! Spet drugi mu je rekel: Oženil sem se in zato ne morem priti.
      Suprug i supruga ne bi trebali skidati svoj prsten, niti svećenik talar i kolar.

      Izbriši
  2. Statistični podatki so radikalno drugačni. Tradicionalne skupine (duhovniške, redovniške in laiške) rastejo, medtem ko "liberalne" izumirajo. Privlači namreč stanovitnost in jasna identiteta. Govorimo seveda o mladih!
    O "tridentinski zateglosti" pa takole: talar (in kar je podobnega)je izraz pripadnosti Kristusu, ki samodejno nagovarja k notranji svetosti. Zopet preberite članek, v njem je svetost osrednja kategorija. Posvetna oblačila pa so izraz strahopetnosti, potuhe, populizma.
    Očitno vas "tridentiska zateglost" vseeno dovolj privlači, da si drznete vzeti del dragocenega časa za komentiranje na tem "zateglem" blogu. :)
    Pa z Bogom!

    OdgovoriIzbriši
  3. Če vas zanima duhovništvo, vam lahko koristi tole:
    http://www.fssp.org/

    OdgovoriIzbriši
  4. Bog ne bo nikoli dopustil, da bi bilo duhovnikov premalo, je rekel že upokojeni B16. Število duhovnikov je pomojem odraz časa in družbe, v kateri živimo. Marsikatero delo na župniji lahko opravi tudi laik, od vodenja računov, urejanja cerkve in zakristije, poučevanja verouka, vodenja raznih župnijskih skupin. Seveda se predvideva, da ima ta laik ustrezno izobrazbo.
    Strinjam se s tem, da duhovnikova prva naloga na fari ni gradbeništvo, ampak priprava in podeljevanje zakramentov.
    Imam izkušnjo, da tudi duhovnik v posvetnih oblačilih lahko močno pričuje in s tem nikakor ne izraža strahopetnosti ali potuhe. Prav tako bi lahko rekli npr. za nekoga, ki nima vse pošlihtano v glavi, mu je pa strašno všeč talar in ga rad nosi povsod, se ravno tako skrije in potuhne za obleko in pri ljudeh uživa spoštovanje. Duhovnik mora vedeti, zakaj nosi talar in kolar in naj ga ponosen nosi, ne pomeni pa to 24/7.
    Zadnji koncil je prinesel veliko dobrega v Cerkev, tudi papež F1 se ne vrača nazaj v trident, ampak pelje to "barko" naprej.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Me veseli, da je še kakšen bogoslovec (pa še iz novomeške škofije :)) izrazil mnenje ...
      Kot sem že dejal... Ohraniti je treba, kar je dobro in zavreči, kar je slabo. Dejstvo pa je, da se moramo pustiti voditi navdihom Svetega Duha in veliko moliti, le v molitvi je rešitev.

      Izbriši
    2. Opa, a to pomeni, da se vidimo jeseni? :)

      Izbriši
    3. Jeseni še ne, gotovo pa kmalu ... Pa saj se na videz tako ali tako poznava (mislim), gotovo, pa se vidimo na mašniškem posvečenju v soboto ...:)

      Izbriši
  5. Namen članka vsekakor ni toliko opozoriti na pomen nošenja talarja (sam po sebi seveda res ne naredi človeka svetega, vendar je zunanji izraz duhovnikove pripadnike Bogu in tako vrsta pričevanja), ampak bolj opzoriti na situacijo v nekaterih cerkvenih krogih, ki pomen duhovništva za življenje Cerkve omalovažujejo. Seveda je res, da gospodarske in marsikatere druge opravke v župniji lahko prav tako dobro opravljajo tudi laiki, vendar le duhovnik lahko deli zakramente. Brez zakramentalne hrane pa tudi naše duhovno življenje ne more rasti...

    OdgovoriIzbriši
  6. @ Anonimni: da, točno tako. Razumeli ste.
    @ Roman: barka ne more iti naprej, če je še vedno v močvirju pretiravanja, ki se je pojavilo z zlorabljenim II. koncilom. Konec koncev je "Trident" stvar tradicije (o njej pa je bilo v drugem prispevku napisano, da ne sme biti stvar preteklosti)in tudi II. koncil je bil v prvotni zamisli njegovo nadaljevanje (osvetliti večni katoliški nauk na nov način, toda ne z relativizmom in liturgično profanizacijo!).

    OdgovoriIzbriši
  7. Sej trident. koncil ne more biti stvar preteklosti, če pa reforme tega pomembnega koncila tudi danes "izvajamo": vzgoja bodočih duhovnikov v semeniščih, študij teologije,...
    Vsak koncil je na nek način nadaljevanje prejšnjega, "očetje" se dobijo in predebatirajo, ali se upošteva smernice, ki so jih prej začrtali in kaj je potrebno spremeniti, preoblikovati,...
    Imej kanček zaupanja v papeža F1, ki se vsem kristjanom po svetu priporoča v molitev in dela velike premike v Cerkvi.

    OdgovoriIzbriši
  8. Eden izmed dobrih korakov je uvrstitev omembe svetega Jožefa v preostale tri evharistične molitve Novus Ordo maše. :)

    OdgovoriIzbriši
  9. http://www.catholiceducation.org/articles/apologetics/ap0072.html

    Janez

    OdgovoriIzbriši
  10. In kaj naj počnemo s tem 12 let starim člankom? V teh letih se je precej stvari spremenilo, tako v sami Cerkvi(Summorum Pontificum, hermenevtika kontinuitete, pontifikat Benedikta XVI,...) kot v odnosih med Duhovniško bratovščino sv. Pija X in Svetim Sedežem(preklic izobčenj,...). Sploh pa v tem članku ni govora o teh stvareh. Tako je vaša povezava popolnoma odveč. Torej o tem tukaj ne bomo debatirali. Če boste odgovorili bo odgovor pač izbrisan. Držite se teme!

    OdgovoriIzbriši
  11. Anonimni Janez, popolnoma ste zgrešili. Summorum Pontificum in SSPX sta različni stvari. Slab poskus provokacije.

    OdgovoriIzbriši
  12. Strinjam se z Ulirchom, vaša drža zgolj odvrača mlade, ki bi se odločili za duhovniški poklic. Z vašim pridiganjem o pokvarjenosti Cerkve, odkar je preživela "katastrofalni shod" II. vatikanskega koncila, samo prispevate k slabši javni podobi o Cerkvi. In če že pridigate, kako je Cerkev sama sebi kontradiktorna, poglejte pred svoj prag. Najprej pravite, koliko stvari so naprtili (nam) duhovnikom dandanes, po drugi strani pa pravite kaj vse (nam) "kradejo laiki." Potrebno se je zdaj odločiti, saj najprej zahtevate da se duhovniku "vrne" več dela, kasneje pa spet napišete, naj več stvari prevzamejo laiki,...

    Lep pozdrav iz Mariborske nadškofije!

    OdgovoriIzbriši
  13. Dragi duhovnik, kratek blogovski zapis gotovo ne razkriva vseh naših stališč in pogledov, ki gotovo niso homogeni saj smo svobodni ljudje. Razumemo vašo kritiko, le ena pripomba. Duhovniku gotovo več dela, ki mu je lastno in manj dela, ki mu ni lastno! Več dela s katerim posvečuje sebe in zaupane mu vernike!

    Lep pozdrav v Jezusu in Mariji v Mariborsko nadškofijo!

    OdgovoriIzbriši
  14. Čeprav nekaj let pozneje bi izrazil svoje razočaranje in žalost nad dejstvom, da lepo število duhovnikov tudi v zamejstvu žal ne nosijo posebnih oblačil, iz katerih bi izhajalo že navzven, da so duhovniki, pa niti majhen križec ne nosijo ...

    OdgovoriIzbriši
  15. Imate prav. To je žalostno dejstvo.

    OdgovoriIzbriši

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...