Ali lahko ločimo teologijo in liturgijo?

Dr. Peter Kwasniewski: Ali lahko ločimo teologijo in liturgijo?

Priznani ruski pravoslavni metropolit (in skladatelj sakralne glasbe) Hilarion Alfejev je nekoč takole predstavil razmerje med lex orandi, zakonom čaščenja oz. liturgije, in lex credendi, zakonom tega, kar verujemo:

»Še ena ločitev, ki jo moramo omeniti, je ločitev med teologijo in liturgijo. Za pravoslavnega teologa liturgični teksti niso le dela izvrstnih teologov in pesnikov, ampak tudi sadovi molitvenih del teh, ki so dosegli svetost in teozijo. Teološka avtoriteta liturgičnih tekstov je po mojem mnenju višja kot dela cerkvenih očetov, saj nima vse, kar so slednji napisali enake teološke vrednosti in ni bilo vse sprejeto s strani celotne Cerkve. Liturgični teksti pa so nasprotno bili sprejeti v Cerkvi kot 'zakon vere' (kanon pisteos), ker so bili brani in peti v vseh pravoslavnih cerkvah skozi stoletja.«

V zvezi z zgoraj napisanim, lahko razmišljamo o besedah papeža Benedikta XVI., ki jih je izrekel na generalni avdienci 21. maja 2008 na praznik sv. Romana Meloda[1]:

»Trepetajoča človečnost, vztrajna vera in globoka ponižnost prevevajo pesmi Romana Meloda. Ta veliki pesnik in skladatelj nas spominja na velik zaklad krščanske kulture, rojene iz vere, rojene iz srca, ki je našlo Kristusa, Božjega Sina. Iz tega srečanja srca z resnico, ki je ljubezen, je rojena kultura, je rojena vsa velika krščanska kultura. In če vera živi dalje, ta kulturna dediščina ne bo umrla, temveč bo živela dalje in ostala aktualna. Ikone še danes nagovarjajo srca vernikov, niso le stvari preteklosti. Katedrale niso srednjeveški spomeniki, so hiše življenja, kjer se počutimo doma, kjer najdemo Boga in drug drugega. Enako tudi  velika glasba – gregorijanski koral, Bach ali Mozart – ni stvar preteklosti, ampak živi v liturgiji in naši veri. Če bo vera živa, tudi krščanska kultura ne bo nikoli zastarela, temveč bo ostala živa in aktualna.«

Kar najbolj potrebujemo v liturgiji, je podoba večnosti.

Kot da bi ponovil besede častitljivega škofa in emeritiranega papeža, je kardinal Marc Ouellet nekoč opozoril, da glasba in upodabljajoča umetnost ojačata poslušanje in videnje Svetega pisma ter da je to ojačanje živo v vzhodnih Cerkvah, v primerjavi z glasbeno in slikovno revščino v latinski Cerkvi danes.

Temeljna resnica, na katero nas opozarjajo vsi ti škofi, ni le v tem, da molimo tako kot verjamemo (v smislu, da naša vera oblikuje naše zunanje čaščenje), ampak da tudi verjamemo to in tako, kot molimo. In to je precej strašljivo, če pomislimo na popolno zamenjavo liturgične glasbe, arhitekture, liturgičnih tekstov, ritualov obredja, vzdušja pri čaščenju ter kompleksne združitve besede, znamenja in tišine. Te spremembe morajo skozi čas prinesti tudi spremembo same vsebine naše vere ali vsaj spremeniti naše razumevanje delov vere in njihovega pomena v vsem izročilu.

Preprosto povedano je liturgija izraz naše teologije. Če je naša katoliška teologija prava in globoka, potem bo tudi liturgija sveta in popolnoma konsistentna z Božjo besedo. Enako bo tudi taka liturgija potrjevala, bogatila in povzdigovala našo teologijo, naše molitveno razumevanje in predajanje Bogu. Če pa je naša teologija šibka, razdeljena in zaznamovana s kulturo tega sveta, potem bo tudi naša liturgija enako šibka v svoji moči evangelizacije, razdeljena v svojem sporočilu in  zaznamovana v svoji moči vzpostavljanja kulture ljubezni.

Kar najbolj potrebujemo v liturgiji, je podoba večnosti. Besede, ki jih je papež Benedikt XVI. izrekel menihom iz samostana Heiligenkreuz, nagovarjajo nas vse, ne glede na stan oz. način življenja:

»Notranje stanje vsakega duhovnika in vsakega posvečenega človeka mora biti tako, da ne postavlja nič pred Boga. Lepota te notranje drže bo našla izraz v lepoti liturgije. In vsakokrat ko bomo peli, hvalili, molili ali kakorkoli drugače slavili Boga, bo majhen delček nebes prišel na zemljo. Ni prevzetno reči, da v liturgiji, ki je osredotočena na Boga, v njenem petju in obredju vidimo podobo večnosti. Kako bi lahko drugače naši predniki, stoletja nazaj, postavili tako slovesne svete zgradbe? V njih arhitektura vse naše čute vleče navzgor proti temu, »česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.« (1 Kor. 2,9)

 (objavljeno 4. aprila 2013 na spletni strani http://www.ccwatershed.org/blog/2013/apr/4/can-theology-and-liturgy-be-divorced/ )

---

[1] Sv. Roman Melod je bil eden največjih grških/bizantinskih skladateljev sakralne glasbe. Imenujejo ga tudi Pindar sakralne glasbe. Živel in deloval je v 6. stoletju, zlati dobi bizantinske glasbe; gl. http://en.wikipedia.org/wiki/Romanos_the_Melodist.